Že od srednjeveških bestiarijev dalje je skušal človek nekako katalogizirati in tako bolj oprijemljive narediti vse zmaje, grifone, samoroge in kentavre, ki so se stoletja nabirali v kolektivni podzavesti, legendah, poročilih popotnikov in svetih besedilih. Jorge Luis Borges, kultni argentinski pisatelj in eden zadnjih velikih polihistorjev, si je fantastična bitja za svoj leksikon sposodil tako na Zahodu kot na Vzhodu, v islamu in v kabali, v kitajski kulturi in v kronikah španskih osvajalcev Amerike.

Razvrstil jih je, kot se za “znanstveno” delo spodobi, po abecedi, a knjiga kar sama vabi k nelinearnemu preskakovanju, od starogermanske valkire k ognjenemu salamandru, od požiralca senc k opici kitajskega črnila. Vsak od 116 vnosov na približno eni strani (ali pa le v nekaj stavkih) povzame osnovne značilnosti, recimo, silfa ali satira.

Diskretno duhoviti Borges je v sprevod domišljijskih prikazni, verjetno čisto za svojo zabavo, vključil tudi panterja in pelikana, ki ju opiše tako prepričljivo, da prava lisasta zverina in golšavi ptič v primerjavi povsem zbledita. Ves čas ohranja ton uglajenega erudita, ki pa (si predstavljam) piše z nasmehom na ustih (zapiše se mu, na primer, da “dandanes nihče več ne verjame v silfe”, da pa jih “romantična poezija in balet nista prezirala”).

“Priročnik” pokrije širok časovni in geografski okvir in pri tem ne pozabi na kreaturo iz neke Kafkove zgodbe (odradek) in angele, kot jih je videl filozof Emanuel Swedenborg. Na vsakem koraku iz rokava stresa očarljive anekdote ali podatke, ki jim človek zaradi Borgesove avtoritete ne more drugega kot verjeti: “Descartes poroča, da bi opice lahko govorile, če bi hotele, a so se odločile, da bodo ostale tiho, da jih ne bi ljudje silili k delu.” V 18. stoletju je, tako Borges, neki danski škof v teoretičnem delu o morskih zmajih kategorično zatrdil, da “so vsi plavajoči otoki krakni.”

Kdo drug kot Borges bi lahko v 20. stoletju ustvaril tak azil za najrazličnejše drobce podatkov? Tako izvemo, denimo, za Adamovo prvo ženo, Lilit, da se je mirmekoleo, križanec med levom in mravljo, rodil iz prevajalske napake, in da indijski muslimani Mohamedovega konja upodabljajo s človeškim obrazom, oslovskimi uhlji ter pavjimi krili in repom. Vse, kar slovenskemu prevodu manjka, so verjetno ilustracije. Toda, po drugi strani, z bralci brez domišljije Borges tako ali tako nima potrpljenja.

Ana Jurc