Pisalo se je leto 1962, ko je Monty Alexander začel svojo glasbeno kariero in v istem letu je njegova rodna Jamajka stopila na pot neodvisnosti od Združenega kraljestva. Leta 1944 v jamajški prestolnici Kingston rojeni Montgomery Bernard Alexander se je igranja klavirja sicer začel učiti pri rosni starosti štirih let.

Vendar se ta velikan jamajškega džeza, kakor se ga označuje, ni nikoli naučil notacije, njegovo poglavitno mesto učenja pa so sprva bili nočni klubi v rojstnem kraju, po selitvi v ZDA pa še prizorišča v Miamiju in kmalu tudi v New Yorku, kjer živi še danes. Pravzaprav svoje koncerte primerja z mestom svojega bivališča, saj so ti po njegovem mnenju "mešanica, ki bi jo primerjal z dandanašnjim življenjem, še posebej z življenjem v ZDA oziroma še prav posebej z življenjem v New Yorku, kjer tudi sam živim kot eden izmed mnogih, ki smo tja prišli s Karibov."

Sorodna novica S festivalom Okarina znova zvoki etna in džeza na Bledu

Glede velikih imen džeza pravi, da so to veliki klasiki (pri tem jih vzporeja z velikimi imeni klasične glasbe), ki so v njem vzbudili željo, da postane glasbenik. Snemal ali koncertiral je tudi z nekaterimi izmed njih, nasploh pa z mnogimi nespornimi avtoritetami svoje profesije, kot so Frank Sinatra, Ray Brown, Dizzy Gillespie, Sonny Rollins, Quincy Jones, Ernest Ranglin, Sly Dunbar in Robbie Shakespeare, če jih naštejemo zgolj nekaj.

Z Montyjem Alexandrom smo se pogovarjali pred njegovim koncertom na festivalu Okarina na obrežju Blejskega jezera. V spodnjem intervjuju pa več o njegovih dolgoletnih izkušnjah, vlogi Franka Sinatre v njegovi karieri in tudi pogledih na današnje dogajanje v sferi džeza. Vabljeni k branju!

Glede na to, da ste leta 2012 zaznamovali 50 let svoje glasbene kariere, očitno sega njen začetek v leto, ko je Jamajka postala neodvisna država. Je to sovpadanje naključno?
V bistvu ima opravka z odločitvijo moje mame, da smo se v letu pred jamajško neodvisnostjo preselili v ZDA, vendar ta odločitev ni bila povezana z jamajško neodvisnostjo, bila je čisto osebne narave. Vendar je zanimivo, da so prav v letu 1962 ZDA sploh začele nekako spoznavati Jamajko. Pri čemer pa razlog za to leži v preprostem dejstvu, da je tistega leta v kinodvorane prišla bondiada Dr. No, ki so jo snemali v Združenem kraljestvu, pa tudi na Jamajki. Ljudje so tako ob Seanu Conneryju videli, kako prekrasna Ursula Andress na idilični jamajški plaži prihaja iz vode v svojem znamenitem bikiniju.

Ko smo se s starši in bratom preselili na Florido, natančneje v Miami, nisem imel prav nobenega namena, ideje ali celo načrta, da bi se vpisal v glasbeno šolo. Moje glasbeno znanje je bilo tudi precej omejeno, saj nisem nikoli hodil v glasbeno šolo in tudi sam se nisem izobraževal na ta način. Moram poudariti, da niti danes ne berem glasbene notacije, zapisan sem izvajanju glasbe, s čimer sem pravo nasprotje velike večine današnjih mladih glasbenikov. V Miamiju sem se tako kot prej v Kingstonu namesto obiskovanja glasbene šole raje zvečer odpravil v kakšen klub, kjer je bilo mogoče glasbenike slišati v živo in nasploh doživeti dogajanje, povezano z džezom, ki je bil takrat še pretežno v domeni afroameriškega prebivalstva.

Na Jamajki ste že poželi nekaj uspehov s svojim plesnim orkestrom Monty and the Cyclones, v ZDA pa ste bili zelo mlad novinec. Kako se je zgodil ta prestop iz vloge obiskovalca klubov do glasbenika na odru teh klubov?
Nekega večera so me glasbeniki v enem izmed miamijskih klubov povabili, da se jim pridružim na klavirju, saj so vedeli, da igram. Odlično smo se ujeli na odru in takoj sem začutil, da pripadam tej sceni. Od takrat so me vse pogosteje in pogosteje angažirali ter me začeli vabiti, da sem nastopal tudi v drugih klubih. Kaj kmalu sem v enem izmed njih ‒ četudi se morda sliši neverjetno ‒ nastopal vpričo Franka Sinatre, ki je prišel tja s prijateljem Jillyjem Rizzom. To srečanje je nato že leta 1962 vodilo v mojo selitev v New York, saj me je Rizzo povabil, da postanem hišni pianist v njegovem klubu in restavraciji Jilly’s, kjer sem občasno nastopal tudi s Sinatro.

Za vami je že skoraj šest desetletij v svetu džeza. Katere spremembe bi v tem času izpostavili? Ne le v smislu, kakšna glasba se danes ustvarja v primerjavi z nekoč, temveč me zanimajo spremembe v okviru celotne scene, vezane na ta žanr.
Nedvomno je bilo nekoč manj pohlepa in manj gneče v svetu džeza. Nekoč se mladi niso tako pogosto odločali za kariero džezovskega glasbenika, saj če so študirali, so se običajno odločali denimo za pravo ali medicino. Če pa so že študirali glasbo, je šlo za študij klasične glasbe, v primeru džeza to niti približno ni bilo tako razmahnjeno kot danes. Tako je bilo nekoč na sceni res bistveno manj akterjev in posledično več prostora za osebni izraz teh posameznikov. To pa je pomenilo tudi večje možnosti, da se bo tvojim stvaritvam posvetilo več ljudi. Takšne manjše skupnosti so odlično funkcionirale tudi v času pred pojavom pametnih telefonov in družbenih omrežij, sploh pa ni bil džez nikoli glasba za milijonske množice.

Brez dvoma je bilo zame izjemno pomembno, da sem v svojih formativnih letih v živo slišal velika imena, kot so Miles Davis, Louis Armstrong, Thelonious Monk, Sonny Rollins ali Duke Ellington. Seveda pa je zame kot pianista bilo najpomembneje, da sem v živo slišal nastop Nata Kinga Cola, ki sem ga tako kot Armstronga doživel še na Jamajki. Na moje glasbeno izoblikovanje je vplival tudi Erroll Garner, prav tako pianist, ki ni bral glasbene notacije. Še en pianist, ki je vplival name, je Ahmad Jamal, ki je letos napolnil 89 let in še zmeraj ustvarja prekrasno glasbo. To so veliki umetniki, ki so v meni vzbudili željo, da postanem glasbenik. Gre za velike klasike, ki te kot džezista navdihujejo, kar lahko primerjamo s tem, da te kot slikarja navdihujejo na primer Vincent van Gogh, Claude Monet ali Rembrandt, torej veliki mojstri. Pravzaprav tudi raje kot poimenovanje džez uporabljam poimenovanje ameriška klasična glasba, saj so po mojem mnenju ti glasbeniki prav tako veliki, kot so bili na primer tisti, ki jih štejemo za stebre avstrijske ali pa nemške klasične glasbe.

Še zmeraj ste dejavni v studiu, veliko koncertirate tudi zunaj ZDA in sodelujete z drugimi glasbeniki, med katerimi so tudi pripadniki mlajših generacij. Kakšno je v vaših očeh današnje stanje džeza?
Vsekakor je ta scena zelo živa in bo takšna tudi ostala, saj je prekrasno darilo, ki ga je Amerika dala svetu. Džez je najboljše darilo ZDA svetu. Bistveno boljše od Coca-Cole. Zaradi zanosa nekaterih starejših glasbenikov v zadnjih treh desetletjih, da naučijo podmladek temeljnih principov tega prekrasnega darila, ki mu pravimo džez, so se odprle mnoge šole. Imamo ustanove, kakršna sta konservatorij Juilliard in glasbeni kolidž Berklee. In če pogledate džezu in bluzu posvečeno publikacijo Downbeat, boste videli, da je veliko strani namenjenih mladim glasbenikom.

Na sceno prihaja veliko mladih glasbenikov, ki so morda šele v poznih najstniških letih ali v zgodnjih dvajsetih, vendar so glede na svojo starost že precej izkušeni. Poleg tega pa se mnogi od njih učenju posvečajo na način, kot bi študirali klasično glasbo. To pa ni nujno v duhu džeza, ki je vendarle glasba, izvirajoča z ulice, iz cerkve, iz težkega življenja, s kakršnim so se morali spopadati mnogi Afroameričani v ZDA. Šele nato se je tudi belsko ameriško prebivalstvo zaljubilo v to glasbo, ki jo je spoznalo prek glasbenikov od New Orleansa do Chicaga, in jo začelo tudi samo ustvarjati. In pravi duh džeza zlahka začutimo v glasbi, ki je prišla od Johna Coltrana, Charlieja Parkerja, Davisa, Armstronga ... Njihovi glasbi je zmeraj uspelo razvneti občinstvo, ki je pogosto tudi vriskalo od ugodja. Danes sicer izide ogromno glasbe, tudi dobre glasbe, ki se ji pozna, da je rezultat znanja, ki izvira iz mnogih ur študiranja glasbene teorije, vendar pa ji žal manjka tega pristnega duha. V tem smislu torej seveda obstaja razlika, vendar džez je še zmeraj tukaj in njegovi ustvarjalci so še zmeraj entuziastični. Mladi so se pripravljeni posvečati tudi dejavnostim na družbenih omrežjih, ki so danes neločljivo povezane z glasbenim udejstvovanjem.

Zagotovo pa je deljenje izkušenj starejših generacij s temi mladimi glasbeniki in glasbenicami najboljši način, da ti spoznajo globlji in bogatejši pomen džeza ter razvijejo boljšo senzibilnost za to glasbo. Spoznavanje glasbe prek osebnega stika je nedvomno bistveno dragocenejše kot zgolj poslušanje posnetkov in študiranje teorije. Tudi sam sem se v mladosti družil z veliko starejšimi glasbeniki in že samo, da sem bil v njihovi prisotnosti, je bilo pomembno za moj glasbeni razvoj, pravzaprav je bila to moja glasbena izobrazba. Nihče me ni učil v smislu odnosa učenec-učitelj, kako naj igram klavir.

Ali ob svojem aktivnem glasbenem življenju še zmeraj najdete čas in zanimanje za obisk koncertov drugih glasbenikov? In bi lahko omenili katero izmed imen mlade generacije, ki vas je pritegnilo?
Da, vsake toliko se še zmeraj odpravim prisluhnit drugim izvajalcem, čeprav je res, da sem zelo zaseden z lastnimi dejavnostmi. Kljub temu poskušam ostati v stiku z dogajanjem in lahko rečem, da kdaj slišim tudi tako dobre mlade pianiste, da začnem razmišljati o slovesu od svoje kariere (smeh). Mednje spada Gerald Clayton ‒ sicer sin basista Johna Claytona, s katerim sva nekoč skupaj igrala ‒, zelo zaželen pianist, ki je za moje pojme naravnost genialen. Omenil bi še mladega pianista Emmeta Cohena, ki je prav tako zelo priznan. Je pa res, da večina teh, ki so mi všeč, reflektira tako rekoč včerajšnje velike klasike.

Kot ste tudi sami omenili, je bil džez sprva glasba afroameriške skupnosti, ki jo je nato za svojo vzelo še belopolto prebivalstvo. V zadnjem času niso redki primeri določenih skupnosti, ki ne odobravajo tega, da se pripadniki drugih skupnosti poslužujejo njihove tradicije. Ali vas kot Jamajčana kakor koli moti dejstvo, da denimo tudi popglasbeniki v svoje pesmi vključujejo elemente reggaeja?
Nikakor. Glasba sama je namenjena svetu, nihče je ne poseduje in namenjena je prav vsem. Za moje pojme gre za božji dar. Tudi me ne moti, če kdo pri produkciji popglasbe uporabi delce moje avtorske glasbe, seveda ob korektnem upoštevanju avtorskih pravic. In nedvomno obstaja tudi možnost, da bo popglasbenik prodal več izvodov svoje plošče kot jaz, kar pa je potem navsezadnje koristno tudi zame.

Imam znanca, starega že okoli 90 let, ki je bil glasbeno dejaven v 60. letih preteklega stoletja, nato pa se glasbi ni več posvečal in je nekako pozabil na to, kar je ustvaril. Na starejša leta se je moral finančno kar rahlo prebijati skozi življenje, nato pa ga je nekega dne čakal v nabiralniku ček z zajetnim zneskom, ki mu ga je poslal Jay-Z. Ta je namreč za neko pesem uporabil sempl njegove glasbe in ker je Jay-Z veliko zaslužil s svojo glasbo, je bil tega deležen tudi moj znanec. Vendar je moral za to angažirati odvetnike in nekaj časa je tudi trajalo, da je dosegel svoje, saj nihče noče kar sam od sebe razdajati denarja. In v takih primerih gre zlasti za vprašanje denarja, to nima nič opraviti z umetnostjo.

Čemu ste se odločili svoj novi album nasloviti Wareika Hill, torej po delu gore, imenovane Long Mountain, ki leži na jugovzhodnem obrobju Kingstona?
Wareika Hill je hrib, v bližini katerega je hiša, v kateri sem se rodil in odraščal. S tega hriba se je takrat slišalo bobnanje rastafarijancev, moja zgodnja mladost pa je bila obdobje, v katerem sem se zaljubil v glasbo Louisa Armstronga in drugih odličnih ameriških klasikov. Za dotični naslov se nisem odločil iz nekega dejanskega razloga, pravzaprav dobi smisel, ko slišiš album. Najbrž pa o zvoku albuma in hkrati tudi o odločitvi za ta naslov pove nekaj njegov podnaslov, in sicer RastaMonk Vibrations. Naj omenim, da je tudi veliki Thelonious Monk pisal skladbe, ki so jih navdahnili jamajški oziroma nasploh karibski ritmi. Album prinaša njegove kompozicije, s poudarjenim jamajškim duhom.

Bo tudi prihajajoči album izšel pri vaši založbi, tako kot je pred dvema letoma album Road Dog, ki je bil prva izdaja te založbe?
Da, izšel bo pri moji založbi MACD, ki sem jo ustanovil predvsem zaradi sprememb v glasbenem poslu. Založbe se danes pogosto bojijo vlagati v različne, lahko tudi neizbežne promocijske dejavnosti, saj se skoraj vsak dan izda vse več glasbe, ki jo ustvarja vse večje število mladih glasbenikov, ki so morda šele prav stopili na svojo glasbeno pot. V primerjavi z njihovo glasbo je moja najbrž zrela, lahko bi dejali uležana, pa tudi konceptualno bogata. Da mi ne bi bilo treba ubirati poti, ki bi mi jih določali drugi, sem se odločil za ustanovitev lastne založbe in rečem lahko, da gre za izjemno izpopolnjujočo izkušnjo.

Seveda je nekaj dela z distribucijo in s promocijo, tako da bo svet lahko sploh izvedel za moj novi album. Vendar s tem ni toliko dela, saj vsaj za zdaj ne nameravam izdajati plošč drugih glasbenikov, saj bi v tem primeru odprl vrata za bistveno večji obseg odgovornosti, skrbi za posel in konec koncev tudi težav. Navsezadnje sem vendarle glasbenik, vodenje založbe pa nedvomno zahteva več kot samo dva človeka, tako da bo moja najverjetneje kar ostala popolnoma individualna založba. Tudi zato, ker imam veliko svojih še neobjavljenih posnetkov, ki so nastali v vseh teh letih, nekateri tudi na koncertih z drugimi znanimi imeni in bi jih vsekakor rad delil s poslušalci.

Na prejšnjem albumu so vse skladbe moje izvirne kompozicije, ki smo jih posneli v živo na koncertih. Sprva jih nisem izdal za širšo javnost, temveč jih je bilo mogoče na nosilcih zvoka kupiti samo na mojih koncertih. Vendar so običajno pokupili vse izvode, zato sem se odločil, da bi bilo smiselno te posnetke tudi zares izdati in tako je nastal album Road Dog.

Je novi album za razliko od svojega predhodnika posnet v studiu?
Da, z izjemo ene skladbe smo vse posneli v studiu, to pa smo posneli pred kakšnim letom in pol v pariški filharmoniji, v kateri smo nastopili pred približno 2.500 ljudmi. Bi pa glede v studiu posnetih skladb izpostavil, da so pravzaprav tudi posnete v živo, saj niso bile predmet skoraj nikakršnega poznejšega urejanja in nasnemavanja, tako da so ohranjene v zelo organski obliki. Snemali smo v New Yorku, natančneje v prekrasnem brooklynskem studiu Brooklyn Recording Studio, kamor sem pripeljal vse svoje glasbenike. Poleg mojih stalnih sodelavcev se nam je pridružilo nekaj gostov, med njimi sta na primer saksofonist Joe Lovano in kitarist John Scofield.

V kakšni formaciji boste nastopili na Bledu in kakšen repertoar pripravljate za ta koncert?
Mojemu siceršnjemu triu se bodo pridružili še glasbeniki z Jamajke. To je nadvse dobrodošlo, saj je jamajška glasba s svojimi ritmi že vse moje življenje del mojega repertoarja. Nasploh sem v zadnjih letih veliko snemal in nastopal z jamajškimi glasbeniki, pa naj je šlo za ta ali oni žanr z našega otoka. Nekateri tako v mojo glasbo vnesejo duha skaja, nekateri rocksteadyja, nekateri reggaeja … Moj koncept klasičnega džeza je poroka. V smislu spajanja dveh, kar privede do radostnega tretjega, gre pravzaprav za slavljenje glasbe.

V osnovnem Monty Alexander Triu sta poleg mene na klavirju še kontrabasist in džezovski bobnar. Na tokratnem koncertu se nam bodo pridružili še bobnar, basist na električnem basu in džez kitarist, ki torej prihajajo z Jamajke. To bo tako rekoč koncert z dvema ritem sekcijama v eni, zasedba se v tej formaciji imenuje Harlem-Kingston Express, naša glasba pa je plod srečanja dveh svetov. Jamajško izročilo se spoji s klasičnim oziroma z nekoliko bolj svingovskim džezom, ki sem mu v osnovi najbolj zapisan. K ustvarjanju ne pristopamo analitično, pri glasbi nam je najpomembnejše izkustvo.

Na koncertu bomo odigrali nekaj priredb skladb Theloniousa Monka, nekaj mojih avtorskih in nekaj klasičnih jamajških stvaritev. Običajno so naši koncerti mešanica, ki bi jo primerjal z dandanašnjim življenjem, še posebej z življenjem v ZDA oziroma še prav posebej z življenjem v New Yorku, kjer tudi sam živim kot eden izmed mnogih, ki smo tja prišli s Karibov.