Nadaljuje se na odru, z namero, da ta postane prostor razprave »državljanov« o bistvenih družbenih vprašanjih.

Vendar se kmalu izkaže, da občinstvo (v katerem so lahko tudi nedržavljani) te namere, obljubljene v gledališkem listu, ne more uresničiti. Pa ne zato, ker samo tega ne bi želelo, temveč zaradi zamegljenega koncepta, ki ne omogoči načrtovane transgresije gledališča v forum.

Socialni eksperiment na odru
Krovna zamisel namreč predvideva vzpostavitev fiktivnih situacij, ki naj bi spodbudile občinstvo k premišljevanju prihodnosti družbe oziroma konkretnih vprašanj, kot je denimo trenutno aktualno begunsko. Sodelujoči naj bi vstopali v vnaprej pripravljene simulacije, se umeščali vanje, med seboj debatirali in tako bili del svojevrstnega socialnega eksperimenta. Za te potrebe je oder zanimivo opremljen: na njem so označena »območja« z različnimi funkcijami (skladišče, nikogaršnja zemlja, točka za registracijo, šotor …), med seboj delno ločena s premičnimi pregradami tako, da se posamični prostorski volumni občasno spreminjajo.

Za organizacijo prostora, časa (okoli visijo ure) in ljudi (označenih z barvnimi označbami) skrbijo moderatorji in moderatorke: Dragana Alfirević, Saša Asentić, Olga Dimitrijević, Ivan Godnič, Draga Potočnjak, Boris Radujko, Katarina Stegnar, Stane Tomazin, Blaž Šef in Ana Vujanović. Moderiranje, ki je tu ključnega pomena, je bilo žal preveč pasivno, izkušenost akterjev pa je ostala neizkoriščena in posledično niti ni prišla do izraza niti ni odločneje prispevala k dinamiki dogajanja, ki je tako hitro zapadlo v splošno zmedenost.

Ker je prostor vnaprej začrtan in določen, prav tako tudi osnovne koordinate dogajanja, smo hitro ujeti v občutek, da sodelujemo v odprtem formatu, ki to v resnici ni. Njegovo režijo zaznavamo predvsem na ravni upravljanja občinstva, od katerega se odkrito pričakuje proaktivnost, vendar se znotraj tega utesnjujočega okvira nismo mogli otresti vtisa pokroviteljstva, ki pa je vedno zaviralec ideje o izmenjavi mnenj v (potencialni) razpravi.

Dodatna težava je bila nekonsistentnost pri izvajanju napovedanih treh vsebinskih celot (Drugi, Vzpon in padec ljudskega samoupravljanja, Test kolektivne inteligence). Če bi bile – kljub njihovi shematski zamejenosti – nastavljene na transparentnejši način, bi jih veliko laže razumeli kot (zgolj) družabne igre, skozi katere bi se morda res lahko prebili do neke bolj poglobljene debate. Kar seveda še ne bi bilo zagotovilo reartikulacije javnega prostora gledališča.

V prvem delu predstave smo vsi sodelovali v »testu kolektivne inteligence«, ki ga je vodil Ivan Godnič. Njegove lucidne improvizacije in prepričljiva ponazoritev tranzicijskega poslovneža Demijurga so prispevale k uvodni sprostitvi občinstva, ki ga je voditelj (beseda moderator tu ne bi bila na mestu) izzval, naj predlaga, kaj bi se dalo spremeniti na bolje v poljubno izbranem letu iz zgodovine Slovenije. Igrica, ki je zrcalila kakšne konfuznejše pogovore iz vsakdanjega življenja, je pri nekaterih povzročila spraševanje o tem, zakaj naj se sploh pogovarjamo na tako konservativnem izhodišču in zakaj naj bi bila pomembna kategorizacija ljudi po nacijah in državljanstvih, medtem ko je pri drugih vzbudila čustvene reakcije v obrambo »nacionalnega ponosa«.

Zagate interakcije
Tovrstni dualizmi (da ne rečemo prepiri) so se pojavljali tudi v nadaljevanju, ko smo se razdelili na skupine in prestavili na druge dele odra. Vtis je bil, da izhodiščna zasnova družabne igre temelji na povzročanju nelagodja, ki pa je bilo posledica umetelnosti fiktivnih situacij (zastavi se vprašanje reševanja beguncev, ki prihajajo iz prihodnosti; občinstvu se podelijo vloge: redarjev, novinarjev, skladiščnikov). Podeljene vloge v resnici hočejo vzpostaviti simulacijo funkcij države, kar se izkaže kot slaba popotnica za debato. S tem »ugledališčenjem« izzveni v prazno napoved dogodka kot presečišča med predstavo, happeningom in koreografijo, saj je v resnici šlo za režirano situacijo, brez dejanskega konsenza o sodelovanju z občinstvom.

Doseči interakcijo med občinstvom je zahtevna naloga, ki terja kompleksnejše prijeme, če želimo, da vpleteni zares sodelujejo in se čutijo soodgovorne v soustvarjanju dogodka – in političnega. Tako kot ljudstvo potrebuje povsem drugačne, veliko zahtevnejše pogoje, kot so tisti, ki jih zagotavlja parlamentarna demokracija, da soustvari enakost. Na to so posredno opozorili tudi nekateri udeleženci s tem, da so zavrnili kakršno koli vnaprej določeno ali sproti vsiljevano vlogo v dogodku.

Seveda, od soudeleženih je vedno odvisno, kako se bo neki dogodek odvijal, zapletal in razpletal ter kakšen bo njegov učinek. A teža odgovornosti je v tem primeru predvsem na pobudnikih projekta – odgovornost za njegovo (de)socializacijsko razsežnost tukaj ne more biti izključno ali predvsem na plečih občinstva, saj ni šlo za samoorganizirano situacijo, ki bi vključevala tudi ustrezno moderacijo. Takšno, ki skrbi za dinamiko debate, spodbuja vsakogar, naj se vanjo vključi, pazi, da eni ne govorijo veliko in večkrat, drugi pa malo ali nič, zavrača seksizem, šovinizem in druge poskuse izključevanja itd.

Ta načela moderiranja je marsikdo v lokalnem okolju že imel priložnost spoznati na različnih samoorganiziranih skupščinah in delavnicah, ki so potekale med zasedbo Filozofske fakultete in na ploščadi pred Ljubljansko borzo leta 2011, v obdobju ljudskih vstaj v letih 2012 in 2013, na četrtnih skupščinah – nekaj jih je bilo v Ljubljani, bolj kontinuirano pa še vedno potekajo v Mariboru – ter v drugih avtonomnih kontekstih (samoorganizirani socialni prostori in iniciative: v Ljubljani na Metelkovi in v Rogu, v Kopru v Ustvarjalni platformi INDE in drugod). Kdor je imel izkušnje tovrstnih skupščin, bo najbrž nekoliko začuden nad lahkotnostjo razumevanja demokracije v gledališkem kontekstu Communitasa na izpitu.

Njegovo bistveno zagato odraža sam naslov, ki pravzaprav poudarja didaktično razsežnost projekta. Izpit kot rigidna forma preverjanja pred avtoriteto, ki verificira znanje kandidatke, namreč močno zamejuje možnosti procesa učenja oziroma vednosti sploh, saj jo hierarhizira ter s tem dejansko vzpostavlja ločena polja – v enih so »nevedneži«, v drugih pa »prosvetljeni«. Polja pa niso nič drugega kot odraz sistemsko organiziranega ločevanja, identifikacije in klasifikacije ljudi in pojavov po vsiljenih kategorijah.

Prav vtis ločevanja – pri čemer so simpatične scenografske ločnice na odru še najmanj moteče –, oziroma manka povezovalnega potenciala, je prevladoval v začasnem prostoru na odru, kjer naj bi se vzpostavila potencialna skupnost, skupnost v nastajanju oziroma communitas. Vzrok je najbrž v izhodiščno spodleteli organizaciji v tem primeru izjemno pomembne komunikacije, ki je nekako, kljub na videz drugačnemu vtisu, obtičala na ravni (ne povsem jasnih) navodil, preohlapno zasnovanih vsebinskih nastavkov, pa tudi nekoliko grobega oziroma površnega dojemanja pomena in dinamike začasne žive skupnosti občinstva.

Vpeti političnost kot strategijo uprizarjanja
Zdi se, da sta se avtorja predstave, ki pravzaprav temelji na zanimivi formi preprostih (ogrevalnih) ustvarjalnih delavnic, v svojem poskusu (nevede?) oddaljila od bistva lastne ideje o kolektivni akciji v izvajanju. Morda je bil preizkus te ideje v praksi res družbena drama, vendar močno zaznamovana s postopkom dramatizacije od zgoraj, ki v gledališki prostor ne vnaša obljubljene prelomnice. Kljub dejstvu, da je bilo občinstvo nenehno potiskano v aktivnost in sodelovanje, je tako prevladal vtis, da je hkrati nekako odvečno.

Ne rečemo, da med predstavo ni bilo znakov ustvarjanja communitasa niti da v komunikaciji med soudeleženimi ni bilo znakov upora obstoječemu družbenemu redu ali pa vsaj duhovite izmenjave mnenj, nasprotno. Težava je prej v »uprizarjanju« ključnega pojma na rigiden način. V spremnem besedilu Ane Vujanović Uprizarjanje ideologije: communitas in immunitas (prev. Tina Malič) je communitas namreč lepo utemeljen kot začasna skupnost, ki prek izvajanja nepopolnih načinov bivanja skupaj lahko razkriva ideologijo družbe, jo pokaže javnosti in tako naredi za temo široke javne razprave. A snovalcem projekta žal ne uspe prevesti te zamisli v prakso in ustvariti ustreznih razmer za vznik takšne skupnosti, ki sicer terja veliko potrpljenja, časa in brzdanja vseh nadrejenosti oziroma vztrajnega rahljanja potencialnih dominacij.

Vtis je, da se politična teorija hoče prestaviti na oder, vendar ji to spodleti, saj za dosego tega cilja ne zadošča le raba scenskih elementov in prijemov, temveč je predvsem treba vpeti političnost tudi kot strategijo uprizarjanja (oziroma organizacije dogodka) in ne le na deklarativni ravni ideje. Morda bi pri tem pomagal svojevrsten poudarek na bistvenem: tam, kjer vznikne communitas, namreč ni ogrožena družba, temveč njeni upravljavci, elite, izkoriščevalci, javni prostor pa se odpira kot prostor politike – kot prostor, kjer se ljudje med sabo prepoznajo kot govoreča bitja, kot enaki.

Takšen prostor bi morda lahko odprl napovedani »javni forum« za artikulacijo mnenj o doživljajih med udeležbo v dogodku, ki pa je na koncu prve ponovitve žal umanjkal. Posledično je bil še močnejši vtis, da je bilo občinstvo povabljeno k sodelovanju zato, da bi ustvarilo in izkusilo konflikt in ne odprlo prostora politike. Tako se zdi, da predstava po nepotrebnem gradi na spodbujanju razlik, namesto na solidarnosti v istosti, kar gre pripisati občutku, da so njeni snovalci med simulacijo socialnega eksperimenta uporabljali metode urjenja varnostnih ali vojaških služb, delno tudi koncepta resničnostnih šovov a la Big Brother. Ni namreč jasna potreba po umetnem ustvarjanju konflikta, temelječega na precejšnji stereotipizaciji, ki kvečjemu povzroča nekonstruktivno nelagodje. V umetnosti, ki hoče biti kritična, se je sicer zaželen in nujen konflikt tokrat izkazal za dvorezni meč.