A strah pred ponovitvijo "debakla Izganjalcev duhov" (ne govorimo o kakovosti filma, pač pa o množičnem apriornem odporu do njega) je bil odveč. Najbrž ste kje zasledili vest, da je Čudežna ženska samo v premiernem koncu tedna zaslužila več kot sto milijonov dolarjev in tako postala najdonosnejši film v ženski režiji v zgodovini - neceremonialno je povozila tako Petdeset odtenkov sive (r. Sam Taylor-Johnson) kot tudi večino predhodnih filmov o izvorih superjunakov (Thor, Iron Man, Prvi maščevalec: Stotnik Amerika, Batman Begins ...). To ni samo prazna statistika. Z razbijanjem stereotipa o tem, da ženske ne zmorejo posneti donosnega akcijskega blockbusterja - edinega žanra, ki velike studie še zanima -, se krha tudi pregovorni stekleni strop: zakaj ne iščemo režiserke za naslednjo Vojno zvezd? Za naslednji Jurski svet? Če je Somrak pokazal, da filmi, uperjeni predvsem v žensko občinstvo, lahko zaslužijo kupe denarja, je lik Diane Prince najzgovornejši dokaz, da ni treba, da je močna bojevnica samo "ena od fantov" (kot na primer Črna vdova ali Mystique). Hollywooda ne zanima aktivizem, zanima ga zaslužek - in uspeh Čudežne ženske je odprl vrata za nove mainstream projekte, ki bodo zgodbe žensk razumeli kot enakovredne zgodbam moških.

Čudežno žensko spoznamo na Themysciri, utopičnem otoškem domovanju plemena Amazonk. Mala Diana, hčerka kraljice Hipolite (Connie Nielsen), hrepeni po dogodivščinah in bojni slavi, mama pa jo zaman skuša zaščititi pred kruto resničnostjo sveta, ki leži onkraj njihovega odročnega paradiža. Kulisa Themyscire je čudovito zaraščen sredozemski otok in že kratki prizori vsakdanjega življenja - žensk, ki trenirajo, se družijo, vladajo - so v opaznem kontrastu z ekspozicijami "klasičnih" filmov o superjunakih. Posebej je treba omeniti vedno sijajno Robin Wright kot Dianino teto, slovito bojevnico Antiopo.

Idilo otoškega življenja prekine brodolomec Steve Trevor (Chris Pine), ki ga zdaj že odrasla Diana (Gal Gadot) potegne iz vode; "nadpovprečni primerek svoje vrste", kot si pravi, je prvi moški, ki ga je v življenju videla. Od Steva Amazonke prvič slišijo za grozote prve svetovne vojne, ki divja v Evropi. Diana, ki ne more preslišati klica dolžnosti - poslanstvo Amazonk je, da negujejo mir na svetu, jo je učila mama - sklene odpotovati s Stevom in poiskati Aresa, boga vojne, ki je po njenem mnenju kriv za vso morijo. Konča v temačnem Londonu leta 1918 v vsej njegovi predsufražetski veličini. Ne izstopa samo zaradi svojega meča in kratkega krilca, ampak zato, ker v zatohlo družbo zakoraka, kot da ima vso pravico, da je tam. (Lucy Davis je čudovita v vlogi Stevove tajnice Ette, a ji scenarij žal ne da priložnosti, da bi postala pomemben del zgodbe. K sreči ima čas vsaj za to, da sarkastično dvigne obrv ob butasti ideji, da bi Diano "zamaskirali" z očali. "Aja, ker potem pa ne bo več najlepša ženska, kar si jih kdaj videl.")

Čudežna ženska je klasični primer superjunakinje: neustrašna in srborita, a tudi sočutna oseba, ki ne more ignorirati krivice nad sočlovekom. Njena motivacija je nič manj kot mir na svetu. Nemogoče bi bilo ne navijati za tak neoporečno pozitiven lik, ko se vrže v bojni metež (in ko se infiltrira na formalno recepcijo z mečem, skritim na hrbtu večerneobleke). Steve Trevor je bolj življenjski in razdelan kot vsak stranski ženski lik v dosedanjih filmih o superjunakih; tudi kemija med igralcema je očitna (čeprav se film pazljivo vzdrži kakšne koli golote in seksualnosti). Pri tem Diana nikoli ne zdrsne v stereotipno vlogo podrejene ženske: Steve je tisti, ki ga je treba reševati, in tisti, ki z osuplim občudovanjem spremlja podvige protagonistke.

A ne pretvarjajmo se, da Patty Jenkins ne sledi preizkušeni, predvidljivi formuli žanra, s katerim ima opravka: zlikovci so stripovsko enodimenzionalni, v tretjem dejanju pa se za končni obračun pojavi še računalniško generirana pošast, ki jo je treba eksplodirati v pozabo. Prav zato ostaja Čudežna ženska dober film znotraj svojega žanra, a meja tega žanra ne presega (kompliment, ki ga marsikdo pripisuje denimo Nolanovemu Vitezu teme).

Veliko boljša osrednja antagonistka od Aresa bi bila psihopatska znanstvenica dr. Maru (Elena Anaya), ki pa ima z našo junakinjo en sam skupen prizor, in še takrat ne izmenjata nobenih besed. Vsekakor bi raje videli več nje kot pa Stevovih pribočnikov: Ewen Bremner kot ostrostrelec s posttravmatskim sindromom in Said Taghmaoui kot slepar sta popolnoma nepotrebna lika.

Posebni učinki - in bojni interludiji - so vse do zadnje etape uporabljani (razmeroma) zmerno, prizori z Dianinim lasom, ki iz zavezancev iztisne resnico, pa so celo zelo estetski. Akcijske sekvence so posnete dinamično, a pregledno, brez vrtoglavo kratkih rezov, ki v podobnih spektaklih po navadi samo zmedejo gledalca. V primerjavi z Marvelovim modelom Maščevalcev Jenkinsove ne zanimajo navezave in epizodne vlogice drugih likov iz stripovskega vesolja DC Comics, pač pa samo zgodba, ki jo ima pred seboj.

Osrednja tragedija lika Čudežne ženske je seveda v tem, da se lahko nasilje in vojne na svetu končajo le - z nasiljem in pobijanjem morilcev. Film nam ne prodaja osladne ideje, da bi bil idealni svet, v katerem bi vladale ženske, samodejno rešen vseh konfliktov. Diana mora na lastni koži spoznati, da imajo ljudje sami v sebi - in to ne po krivdi Aresa - klico zla in uničenja.

Čudežna ženska seveda ni popoln film, je pa film, ki odraščajočim mulcem, norim na stripovske spektakle, ponuja vzor - in to vzor, ki prvič po dolgem času ni alfasamec. Zastopanost je pomembna. Zakaj ne bi dekleta imela možnosti identifikacije z nepremagljivo bojevnico? Ob njej bo odrasla generacija, podobno, kot je denimo naša ob Supermanu Christopherja Reeva (ki mu trenutna inkarnacija lika, pa naj po Henry Cavill še tako postaven, ne seže do kolen).

Ocena: 4; piše Ana Jurc