Najnovejša premiera MGL-ja na njegov Veliki oder prinaša delo francoskega komediografa 18. stoletja Pierra de Marivauxa, že tedaj preziranega, vendar tudi poveličevanega, vedno znova pa omenjanega ob boku Molièra, Racina in Corneilla. V duhu svoje dobe (rokoko) se je loteval razgaljanja človeške nravi, želja, temperamenta, pretkanosti in ustvaril lasten slog, imenovan 'marivojščina'; privzdignjen, izumetničen jezik, kjer se puhlice menjavajo s filozofskimi načeli. Druga slovenska postavitev ene izmed njegovih najbolj znanih komedij (v prevodu Aleša Bergerja) se natančno strukturirane trodejanke, polne besedičenja – pogostega nadomestila za konkretna dejanja –, loteva skozi prizmo režiserja Sebastijana Horvata. Njen vzgib je (kot je mogoče razbrati iz režiserjevih besed) Kierkegaardov citat: "Politika je sebičnost, preoblečena v podobo ljubezni."
Horvat se je torej tudi tokrat lotil povezovanja gledališča z (aktualno) politično realnostjo, za kar je Triumf ljubezni pravzaprav odlično izhodišče. Ne glede na to, da se morda besedilo s svojo obliko in pretiranim pleteničenjem ne zdi v skladu z današnjim časom, pa je njegovo aktualnost mogoče najti v manipulativnih mahinacijah kraljice Léonide/Phocion (Ana Dolinar Horvat). Tako rekoč brezsramno potegovanje za čim bolj ugoden, predvsem pa politično najvišji položaj, kjer cilj opravičuje sredstva -in sredstva so obenem tudi zabava -, špartansko kraljico napoti v Hermocratove vrtove, kjer prebiva Agis (Jernej Gašperin), predmet njene domnevne zaljubljenosti, pravzaprav pa varovalo njenega položaja. A stvari niso tako preproste, da bi Léonide mirno vkorakala v ta bukolični raj in zapeljala svojega izbranca. Ne, kraljica si mora za dosego cilja nadeti novo spolno identiteto, kar seveda pripelje do zapeljevanja 'kar tako malo počez, kogar koli, ki ji je v napoto' (na primer Hermocratove sestre Leontine/Jette Ostan Vejrub).

Zgolj provokacija ali utemeljenost?
Horvat se tega kraljičinega pohoda, ki naj bi bil sicer silno zabaven, poln zapletov, kjer je preobleka osrednjega pomena, loti skorajda temačno. Spreobračanje, obračanje, rezanje besedilu odvzamejo večino komike, z izjemo nekaterih igralskih vložkov Gašperja Tiča kot Hermocrata (ki pa, kako prikladno, bolj kot ne ciljajo na homoseksualnost oziroma spolno razplastenost lika). Začetno spajanje gledališča s filmom (Vadim Fiškin, Miran Mohar) se nato s premikom iz rampe v notranjost odra porazgubi, vse do konca, ko nam je na platnu ponujen dvojni konec. Prostor in čas pa tako ostajata nekako določeno nedoločena; če se nam na začetku zdi, da smo se znašli v nekakšni posodobljeni različici rokokojske bukolične Francije, se potem nenadoma (in brez vidnega vzroka) znajdemo v črno-belem okolju - spominjajočem na filmsko dvorano ali pa predavalnico s platnom – 30. let, prežetih z nacizmom, kar nam jasno dajejo vedeti kostumi (Belinda Radulović).

In prav tu trčimo ob najbolj nerazjasnjeno sporočilnost predstave. Raba nacističnih uniform na odru, čeprav je od tega obdobja preteklo že nekaj časa in se odnosi do njega rahljajo, še vedno zahteva jasno utemeljenost in ne zgolj kvazinavezovanja na trenutno politično stanje. Predvsem pa se zdi, da nacistične uniforme, torej tudi nacistična miselnost, z Marivauxom nimajo veliko skupnega, in da je takšno spajanje nasilno, predvsem pa da služi zgolj kot provokacija. Pa čeprav je mogoče v preteklih političnih dogajanjih mogoče zaznati tudi fašistoidne tendence.
Dvojni konec
Celotna podoba predstave je, dovršeni estetiki navkljub, težka in mrakobna, marsikdaj pa se gledalec začudeno vpraša, zakaj. Pa naj gre za projekcijo dela propagandnega filma Leni Riefenstahl, gobelin, ki ga v ozadju na trenutke veze Dimas (Marko Simčič) ali pa (nenadni) samomor Agisa ob razkritju prave identitete Leonide, kar se prevesi v dvojni konec (Marivauxov pomirjujoči konec je posnet in predvajan na platnu, kar pa predstavlja slabšo zvočnost). Vsi ti zakaji sicer najdejo svoj odgovor, vendar ta odgovor ni jasen in utemeljen, kar priča o dejstvu, da je tokrat teorija močnejša od uprizoritve. Nepodučeni gledalec pa lahko v sami uprizoritvi zlahka spregleda oznako komedija. Morda pa to v Horvatovi postavitvi niti ne želi biti. Vprašanje je le zakaj?