V srednjem veku oziroma krščansko dojemanje herojstva in herojev je pravzaprav zanikanje herojstva in herojev. Namesto tega se pojavljajo mučeniki, ki se spreminjajo v svetnike. Kljub vsemu pa so skozi viteštvo nadaljevali tradicijo pogumnih bojevnikov, vitezov, ki jih je krasil bojda neverjeten občutek za čast. Heroje so skratka slavili. Vse do pojava racionalizma, ki herojstvo in pojem heroja devalorizira in zvede na raven karikature, kar najbolj pooseblja recimo Cervantesov Don Kihot. Heroji niso več le pogumni bojevniki, niso več le neustrašni mečevalci, ki pred barabini s pokvarjenimi mislimi branijo čast žensk in deklet, koncept heroja se je dokončno spremenil. Nietzsche je herojstvo videl v nadčloveku, eksistencialistični heroj pa se zrcali v Camusovem Sizifu. Zgodovina je s herojstvom skratka opravila. Heroji so le še posamezniki, ki jim etiketo herojstva podarjajo Drugi.

In v takem svetu, svetu izpraznjenem herojev, sta se v Slovenskem mladinskem gledališču znašla igralca Uroš Kaurin in Vito Weis, igralca in avtorja predstave (zamisel, koncept, besedilo, "skoraj režija") Heroj 1.0, katerih naloga in vloga je presneto težka: ponovno vzpostaviti koncept herojstva in herojev. In ker živita v svetu brez upanja, ker sta mlada in neustrašna, pa kljub temu nepotrebna, ker so heroji, ki ju obkrožajo, popolnoma zatajili in pojem herojstva dokončno pokopali, se odločita, da bosta heroja postala sama. Da bosta herojstvo ustoličila kot poklic.

V avtorskem projektu Heroj 1.0, ki so ga premierno postavili v spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča, tako spremljamo preobrazbo dveh mladih fantov, ki zato, da bi postala heroja žrtvujeta pravzaprav vse – svoje telo in svoj um. Zato, da bi postala heroja, sta se pripravljena odreči vsemu. Celo lastnemu življenju. Celo lastnemu telesu, ki ga najprej popolnoma razgalita, nato pa skozi fitnes na novo oblikujeta. Toda, mar sta zato že tudi heroja? Ne, kajti njun namen ni postati heroj kot tak, ne gojita romantičnih idej o herojstvu, ki prinaša posmrtno slavo, marveč si od herojstva prizadevata živeti. Žal pa je to v današnjem svetu nemogoče. Nihče ju ne pokliče, kar pomeni, da herojev danes ne potrebujemo. Še več; s heroji, ki nam krojijo življenje, smo očitno več kot zadovoljni. Če aktualiziramo, ne glede na to, da smo jih dobili ali z roko v tuji vreči, ne glede na to, da smo jih razgalili, smo jim pripravljeni še naprej zaupati, jim podarjati svoj glas in s tem svojo usodo v umazane roke. Današnji svet herojev očitno več ne potrebuje.

In prav zato je predstava, projekt, kakorkoli, zamišljena kot nadaljevanka, katere konec, upajmo, da happy end, srečen konec, bomo spisali sami. Ja, sami, kajti del avtorskega projekta Uroša Kaurina in Vita Weisa je tudi spletna stran heroj.org – kot del storitvene dejavnosti s svojo uradno telefonsko številko 041 526 346. Kar spet pomeni, da avtorja še vedno ohranjata upanje, da se ne predajata. Navsezadnje sta vendarle heroja, pa čeprav ju kot takšna še nihče ni prepoznal. In spet; to je še najmanj pomembno. Pomembna je njuna odločitev podati se na pot herojstva. Bravo!

Tadej Čater