Vemo tudi, da je bil dejaven član Zoisovega krožka. In prav na enem takih srečanj leta 1770 v Zoisovi palači na Bregu v Ljubljani, se začne predstava z naslovom ATL 220 ali Neznani Linhart. Omizje štirih junakov sestavljajo gostitelj Žiga Zois (1747-1819), kirurg in porodničar ter avtor prvega slovenskega strokovnega zdravstvenega dela Prašanja inu odgovori čez všegarstvu, Anton Makovic (1750-1803), Blaž Kumerdej (1738-1805), organizator šolstva na Slovenskem in pravnik, ter najmlajši Anton Tomaž Linhart (1756-1795).

V Cankarjevem domu v Ljubljani je bila sinoči premiera predstave Andreja Rozmana - Roze z naslovom ATL 220 ali Neznani Linhart, ki jo je dramatik in režiser podnaslovil Romantična drama o prvi slovenski komediji in njenem avtorju.

Roza, ki pod pričujočo predstavo podpisuje tako besedilo kot tudi režijo, se je osredotočil na Linhartovo življenjsko obdobje med letoma 1770 (ko je imel ta le 24 let) in 1794 (ko se odloči za gradnjo družinske hiše ter selitev iz stanovanja v liceju v Ljubljani). Roza pravzaprav zajame točno tisto obdobje v življenju svojega dramskega kolega, ko se je ta priključil že omenjenemu Zoisovemu krožku in bil njegov polnopravni in dejavni član.

Že na tem prvem srečanju štirih zgodovinskih pomembnežev se zgodi preobrat: Linhart se pod vplivom sočlanov začne počasi obračati od svojih lastnih ambicij ustvarjanja in zapisovanja v nemškem jeziku. Pogovor med člani krožka poteka v kranjščini, v slovenščini, in iz vsakega stavka veje duh po narodnem buditeljstvu. Pa čeprav gre zgolj za hvalo odlične pojedine, ki jo na mizo zvesto prinaša Zoisov služabnik Matiček (Andrej Rozman - Roza).

Avtor predstave tako skozi osemdeset minut razgibane predstave niza dogodke in peripetije, ki so odločilno zaznamovale ne le življenje in delo Linharta ter njegovih kolegov in prijateljev, ampak tudi čas, v katerem so živeli (smrt Marije Terezije, francoska revolucija). Predvsem pa nam na duhovit in besedilno zares mojstrski način, poetično in hkrati brez cenzure, na pladenj in z njega v naš želodec in posledično tudi možgane, polaga tiste majhne drobce iz življenja štirih junakov, predvsem pa najmlajšega med njimi, tiste drobce, ki niso del šolskega kurikula, o katerih učitelji slovenščine ne vedo nič (pa tudi če bi vedeli, tega ne bi predavali in učili), ki so prispevali k temu, da danes beremo in pišemo v slovenščini in se slovensko tudi režimo dovtipom iz Županove Micke.

Linhart na ulicah današnje Ljubljane
Roza nam 220 let po njegovi smrti, predstavlja življenje in delo Antona Tomaža Linharta, kakršnega do zdaj nismo poznali. In to na duhovit in skrajno luciden način, kakor zna le Roza; skozi verze in dovtipe, skozi tako rekoč filmske gege, ki se na prvi vtis zdijo kot banalni, pa vendar jih s svojo visoko poetiko že v naslednjem trenutku dvigne nad to isto banalnost, ki se drži morda nepomembnih parafernalij, in začini z izrazitim Rozinim humorjem. Ta pa se, kot vemo, vselej spogleduje in s tem vzporeja z aktualnimi trenutki in dogodki, ki se vsakodnevno dogajajo okrog nas. Roza tako zelo subtilno koketira z današnjim časom in današnjo ničevostjo. Linharta izpusti iz časovne kapsule, ki je bila zaprta kar 220 let, in ga postavi na ulice današnje Ljubljane. In s tem ga naredi nadčasovnega oziroma drugače; tistih 220 let se zdi, kot da bi bilo včeraj.

Poklon Zoisovemu krogu
Pa vendar ni glavni lik predstave Linhart, ki ga je upodobil Nik Škrlec, marveč slovenščina, nekdanja kranjščina, in z njo povezano rojevanje slovenske nacionalne identitete. Linhart kot lik je le orodje v Rozinih rokah, s pomočjo katerega razkriva prebujanje nacionalnega naboja najprej v samem Linhartu, ki resnici na ljubo, ni bil ravno kakšen prebuditeljski zanesenjak, prej obratno. Nato pa skozi njegovo delo, zlasti prevajanje in prvo komedijo Županova Micka, še v njegovih omiznikih, ki so imeli za razliko od Linharta bistveno več tega istega prebuditeljskega duha in nacionalne zavesti. Roza se torej ne poklanja le Linhartu, marveč celotnemu krožku, zbranem okrog Žige Zoisa. Tudi tistim, ki jih na odrskem druženju ob mizi pri Zoisovih ni zraven: Valentinu Vodniku, Marku Pohlinu, Juriju Japlju ... Pa tudi Martinu Kuraltu, duhovniku, ki sicer ni spadal v krožek, bil pa je Linhartov prijatelj še iz časov, ko sta skupaj preživljala samostanske dni v Stični, nato pa leto dni za njim tudi sam izstopil iz semeniščnega reda, ter na koncu pristal kot krivoverec v poboljševalnici na Moravskem.

Zatorej ne moremo govoriti o osrednjem liku predstave, o glavni vlogi, temveč o skupinski igri sedmih akterjev. V predstavi poleg Rozmana - Roze in Nika Škrleca, nastopajo še Urška Taufer, Iztok Jug Drabik, Patrizia Jurinčič, Lovro Finžgar in Stane Tomazin. In prav vsi, nekateri izmed njih tudi v dvojnih vlogah, so skupaj upodobili osrednji lik predstave: kranjščino. Slovenščino. To pa je s svojim izpiljenim in razvezanim ter odvezanim jezikom še dodatno nadgradil in oplemenitil Andrej Rozman - Roza.

Tadej Čater