Med njunima nastankoma sicer zeva skoraj štirideset let, Komedija z ženskami datira v leto 1969 (prevod Milan Štefe), Črna žival žalost v 2007 (prevod Jaša Drnovšek). Tudi strukturno in tematsko sta si na prvi pogled daleč stran; prva je oblikovana v dokaj klasični dramski pisavi, medtem ko druga velja za primer skrajnega avtorskega sloga, ki mestoma izničuje neposrednost medosebnih dialogov ter daje prednost formi pred vsebino, ob tem pa čvrsto zareže z atmosferskimi nanosi.

Strokovni pogovor so pospremili s podnaslovom "od utopije do apokalipse", pri čemer se utopičnost naslanja predvsem na utopije nove Evrope po padcu fašizma (kot jih izriše Müller), apokalipsa pa na sodobni zaton neoliberalnega kapitalizma (ki ga skozi dramsko parafrazo prikaže Anja Hilling). Sočasno se seveda zvrsti še cela bera primerjalnih nastavkov med apokalipso druge svetovne vojne in današnjim duhovnim izničenjem posameznikov (narodov) ter premislek o fleksibilnosti utopije, ki se je nekoč morda še lahko oprijemljivo kazala v pridobljeni svobodi in vnovičnem upanju, medtem ko se sodobnemu času njen (čeprav samo ideološki) učinek zaradi vsesplošne odsotnosti morale in vrednot vse bolj izmika.

O spiralah politike, narave in odgovornosti
Vpeljava diptiha in siceršnji vznik te repertoarne geste sta po besedah Barbare Hieng Samobor izhajala iz razbiranja presenetljivih paralel, ki ju drami "skrivata" v motivih politike in narave. Sprožilni moment ideje je bil rafiniran in asociativen, pa tudi sloneč na svojevrstni reminiscenci, katere ostanki se iz Müllerjeve drame nato prefinjeno in preoblečeno pojavijo v zgodbi Hillingove. Če v Komediji z ženskami narava nastopa kot pragmatična sovražnica in jo je treba ukrotiti z namenom kolektivnega napredka, se njena pozicija v drami Hillingove drastično preobrne v katastrofo, v sinonim simbolnega maščevanja zaradi malomarnega odnosa do nje in sveta na splošno.

Ivica Buljan, režiser obeh postavitev, za krovno označbo dram postavlja pojem odgovornosti. Pri Müllerju se ta pokaže v skrajno moralističnem smislu, kjer se mora (po principih moralizma iz 18. stoletja) vsaka zgodba končati z določeno tezo, tokrat se ta nanaša na napornost (ženskega) osvobajanja iz nekdanjih trdih šovinističnih okovov. Ob tem Buljan izpostavlja še moment denacifikacije, ki jo je Müller predstavil metaforično, a hkrati izjemno radikalno, skozi akt plavanja "svobodne" gole ženske v gradbeni jami. Poleg tega v Komediji z ženskami naletimo še na dva historično pomembna vsebinska segmenta, in sicer na, tako Buljan, "moralni moment", ki ga predstavlja samohranilka s 4-letnim otrokom, in "realni moment" vpeljave razširitve spolnih identitet, ki jo v drami zastopa transvestit. Do obeh primerov je kolektiv komunističnega kombinata izjemno toleranten, kar je glede na čas dogajanja (leta 1951) precej drzna in revolucionarna dramatikova poteza. Hillingova usodne posledice (ne)odgovornosti privede v drugačen ekstrem. Poanto "majhna dejanja za velike učinke" vstavi ne le v okolje neoliberalizma (in popularne industrije, ki s skromnim kreativnim vložkom lahko izterja enormne dobičke), ampak tudi stvarno, situacijsko. Skupina prijateljev (od 30 do 40 let) zaradi brezbrižnega ravnanja v gozdu povzroči megalomanski požar, pri tem umreta mlada mati in enoletni otrok, pozneje pa samomorilskim težnjam podleže tudi oče oziroma (nekdanji) partner. Pri Müllerju družina vznikne, pri Hillingovi se izniči.

Novi brutalizem
Odgovornost do dela, kolektiva in morale, ki jo spremljamo v Komediji z ženskami, je pri Hillingovi podvržena skorajda totalnemu razvrednotenju. Obdobje vzhodnonemškega socializma je Müller izrisal kot lokacijo, kjer je skupnost temelje svojega bodočega sveta naredila z lastnimi rokami, z izjemno solidarnostjo, ki ji je sledila svoboda ne le v siceršnjem smislu zaključka vojne, pač pa tudi v kontekstu širitve duhovnih horizontov.
V Črni živali žalost naletimo na kolektiv t. i. hipsterjev (nekdanja manekenka, arhitekt, umetnik, fotografinja …), skozi katere, predvsem pa skozi pisavo Hillingove, Rok Vevar prepoznava pojem novega brutalizma (gledališče u fris, dramatika sperme in krvi, Cool Britannia). Izraz se nanaša na arhitekturni milje, kjer so pred šestdesetimi leti malikovali beton in strogo vizualno hladnost ter izrinjali dekor. Po njegovem mnenju Hillingova vrne dogodek, in sicer s pomočjo mojstrske strukture dramske proze z dokumentarnimi razsežnostmi. Dramatičarka v besedilu tektonsko premakne svoj slog v drugem (tako rekoč "proznem") delu, kjer se zgodi plaz rezov, presledkov, filmske montaže, močnih učinkov na čute in kjer se literatura zmeša z brutalnim izbruhom narave.

Arhetipski okruški vse od antike do Shakespeara
Svetlana Slapšak v besedilu Črna žival žalost med drugim prepozna paralelo s Shakespearovo dramo Sen kresne noči, kjer izolirana lokacija gozda povzroči menjavo identitet, položaj v naravi postane nekakšna kulisa, kjer vsi spremenijo svoj pravi obraz. Sicer pa za Hillingovo pravi, da s tekstom prinaša arhetipe, ki jih razporeja kot ritualno dramo (misterij), ki jo občinstvo doživi kot kolektivno izkušnjo.

V sklopu Komedije z ženskami oznani povezave Müllerja in Aristofana, zadnji se je namreč v svojih komedijah nepretrgoma držal vprašanja spola, poudarjen problem moči med spoloma je postavljal v center zapleta. Slapšakova opozori tudi na vzporednico med uvodnim prizorom Komedije z ženskami in antično mitologijo: Müllerjeva drama se začne s "škandalom" golega ženskega telesa, ki med gradbenimi delavci zaneti vroč prepir in posledično telesne poškodbe, zaradi katerih so onesposobljeni za nadaljnje delo (premik žerjava), to namesto njih opravijo emancipirane ženske - in vendar tudi gradbeniki, toda oblečeni v ženska oblačila. Slapšakova v gledališkem listu zapiše, da je narativni trik antične grške tragedije prav v tem, da je nago telo boginje v kopeli tabu, smrtni moški, ki ga vidi, mora biti kaznovan.