V Stari mestni elektrarni se je odvila premiera avtorske predstave Tudi počasi se daleč pride, kaj šele, če bi stekli slovenskega koreografa in plesalca Branka Potočana.

Iz prvotnega sola je pravzaprav nastal duet, v katerem skupaj s Potočanom, ki je poskrbel tudi za režijo in kostumografijo, nastopa harmonikar Marko Brdnik, ki je tudi avtor glasbe. In če glasba premika plesalce, potem se v tandemu, kot je povedal Potočan, poraja vprašanje, zakaj ne bi tudi plesalec premikal glasbe oziroma glasbenika. "Ves čas gre med nama dobesedno za fizično interakcijo, ampak po liniji lažjega odpora z nekimi minimalizmi," pravi avtor.

Kaj, kako in zakaj se (ne) gibamo
Edini rekvizit je klopca, ki je lahko postavljena kjerkoli, in ta predstavlja mikrokozmos. Okrog pa se dogajajo druge intervencije, ki ponazarjajo zunanje ljudi, od hitrih plesalk do dveh invalidk, ki kažejo na drugi, hitri svet okrog nas. Tu se vedno pojavlja vprašanje, kaj, kako in zakaj se oziroma se ne gibamo. In znotraj tega je postavljen duet. Ljudje okrog protagonistov pa so bodisi kontrast, provokacija ali zgolj misel, je povedal Potočan.

Sporočilo predstave po njegovih besedah je, da vsak zase ve, kaj počne ali ne počne, in če hoče kaj storiti, se mora fizično premakniti. Če sedimo na mestu, se ne bo nič zgodilo. Torej smo sami osnovni motor za to, da se kaj zgodi, noben drug ne bo tega napravil za nas, poudarja plesalec.

Kot so zapisali v Stari mestni elektrarni, je eden največjih problemov sodobnega človeka telesna neaktivnost, negibalnost in sedenje. Večina ljudi nima težav s telesom, dotiki in hitro razume, kaj se okrog njih dogaja. Vsi imamo globoko v sebi skrite te sposobnosti, sodobno življenje pa jih ne potrebuje več. Telesa ne uporabljamo več. Zapelješ se do trgovine, malo se sprehodiš in se usedeš. V predstavi gre, kot so še dodali, za refleksijo lenosti, apatije in neaktivne vloge v življenju sodobnega zahodnega človeka in za vprašanje, ki si ga ta zastavlja: "Kaj, čemu in zakaj naj me nekaj premakne."