Drama Jeana Cocteauja Človeški glas (prvo javno branje je bilo leta 1929), ki je od oktobra dalje na ogled v SNG-ju Nova Gorica, se osredotoča na žalostno žensko, ki jo je – vse tako kaže – pred kratkim zapustil moški, zdaj pa čaka na njegov telefonski klic. V manj kot slabi uri smo priča čustvenemu telefonskemu pogovoru, ki pa, kot že sam naslov drame namiguje, pogosto išče samo bližino sočloveka. Ampak ta se zgodi samo prek slušalke.

Režiserka Ajda Valcl z dramaturgom Markom Bratušem ni želela prikazati sodobnega statusa telefona; tega, ko nam 'resnično ni več živeti brez telefona', ko vsak trenutek preverimo, ali smo še priklopljeni na katero koli že omrežje, ko preverjamo elektronsko pošto, sporočila, ad hoc polnimo vrzeli znanja in iščemo takšne in drugačne informacije. Telefon v Človeškem glasu ni pametni telefon, je telefon, ki še premore žico, pa čeprav je ta le navidezno realna (v kontekstu navidezne realnosti ureditve odrskega prostora), in hkrati je prav ta žica še edina vez med enim in drugim človeškim glasom. Predvsem pa je to tisti telefon, ki je še imel osrednje mesto v stanovanju, da se je povsod slišal, ko je zazvonil. To je telefon, za katerim je govorec dobro skrit in lahko to skritost za slušalko izrablja sebi v korist.

Kar Ona tudi počne. Ona Helene Peršuh je že od samega začetka v nezavidljivem stanju nekakšne nesrečne psihoze, posledice neželenega razhoda z ljubimcem, kar igralka v 50 minut dolgem monologu razplasti, stopnjuje, ponekod v to stanje vnaša trenutke sreče in zadovoljstva (predvsem na začetku), mestoma je žrtev in plen, ponekod pa plenilec, ki na svojo žrtev nepremično preži prek žice. Ta se, kot vse tehnološke povezave, vede tudi samosvoje, zvezo prekinja telefonistka ali gospa s tretje linije oziroma telefonskega dvojčka (danes bi to bil slab signal ali slab wi-fi). Vsaka prekinitev za Njo pomeni novo stisko, izhajajočo tudi iz komunikacije prek tehnologije.

Prav v tem smislu je škoda, da ne glede na to, da je besedilo nastalo pred stotimi leti (ali pa prav zato), v uprizoritev ni vnesenih več sodobnih segmentov, ki bi delovali kot aluzije na današnji status telefonov. Tej interpretaciji v korist govori le ureditev prostora (scenograf Matej Stupica), ki v središče postavlja iz 'nikjer' visečo slušalko kot središčno točko Njenega notranjega in zunanjega sveta, ob tem pa v ozadju visijo tudi drugi predmeti kot znaki protagonistkinih notranjih prostorov, želja, preteklih dogodkov (med njimi so tudi lutka fetusa, stari čevlji, zvezek ...). Nerealistično zasnovan prostor napoveduje siceršnjo uprizoritveno smer. Glavna teža je na igralki, njenem fokusu in izrazni moči, pri tem pa jo sugestivno podpira glasbena podlaga Polone Janežič.

Človeški glas Jeana Cocteauja je pogosto uprizarjano besedilo, ki na Malem odru Nove Gorice stopa v izrazito intimen svet, kjer prevladujeta osamljenost in potreba po sočloveku, kar je tudi osrednja težnja same uprizoritve. Raziskovanje odnosa dveh nekdanjih ljubimcev odpira precej vprašanj, vsa pa so tako ali drugače povezane z ljubeznijo, torej s sočlovekom. Ta pa je samo na drugi strani žice, edini soigralec pa je pravzaprav telefon, ki prinaša vez z zunanjim svetom (oziroma nekdanjim ljubimcem), a je neverjetno krhka vez in podvržena zunanjim vplivom. Na te pa – vsaj tako se zdi – nimamo vpliva.