Za skupno mizo na Levem odru v Drami se je tako v torek v skupnem razmisleku o čustveni in asociativni moči pojma "Jugoslavija" prvič zbrala igralska in tehnična ekipa, ki bo morala kompleksno zgodbo iz zvezkov pred seboj na odrske deske preseliti v manj kot dveh mesecih. V tistem prvem uvodnem žoganju z idejami, ki igralce spravi na isto valovno dolžino, so pustili prisostvovati tudi peščici novinarjev in fotografov.

Vse predstave letošnje sezone je povezovala, kot je na svoj letošnji kredo v uvodu spomnil ravnatelj Igor Samobor, rdeča nit - identiteta v vseh odtenkih te besede, razmislek, "kdo smo, kje smo, zakaj smo, kakšni smo ...", pa naj gre za usodnost prve svetovne vojne, statičnost Kafkovega Gradu ali epskost Iliade. "Prav izkušnja Jugoslavije, moje dežele pa je tista, ki jo vsi poznamo in vsi živimo." Na idejo za adaptacijo romana je prišel režiser Ivica Buljan, besedilo pa je v "scenarij", kot mu pravi, sam prepesnil kar avtor izvirnika Goran Vojnović.

Zaradi bolezni je na prvi vaji avtor razvpite knjižne (in zdaj tudi že filmske) uspešnice Čefurji, raus!, manjkal. Pred tremi leti se je v romanu Jugoslavija, moja dežela spopadel s temo, ki je slovenska proza pred njim še ni znala uspešno ubesediti - z razpadom Jugoslavije in vsem, kar mu je sledilo. Politično in zgodovinsko ozadje sta zanj širšega konteksta, v katerem spremljamo tudi razpad družine Borojević. Spomnimo se: protagonist Vladan Borojević se mora že na samem začetku soočiti z odkritjem, da njegov oče Nedeljko, nekdanji oficir Jugoslovanske ljudske armade, ni mrtev, kakor mu je do tedaj zagotavljala mama Duša. Spoznanje, da je Nedeljko Borojević vojni zločinec na begu pred oblastmi, Vladana postavlja pred dilemo: "Je prav, da vojnemu zločincu nočeš pomagati umreti v miru? Četudi je ta vojni zločinec tvoj oče?" Smrt ima poleg stvarne tudi tukaj simbolno razsežnost. Z zanikanjem očeta/vojnega zločinca bi Vladan hkrati zanikal spomine na okornega, prijaznega možakarja iz svojega otroštva, ki mu je kupoval akcijske figurice in prepeval hite Tome Zdravkovića. Toda kako brezpogojno sprejeti nekoga, ki je sodeloval v vojni moriji?

Čeprav se je ekipi kot gost pridružil tudi Benjamin Krnetić, filmski protagonist Čefurjev, bo imel v tokratni produkciji le manjšo vlogo. Vladan bo namreč Marko Mandić, njegova mama Nataša Barbara Gračner, oče Nedeljko pa Matjaž Tribušon. Zasedbo zaokrožijo Nina Ivanišin (Vladanova punca Nadja), Valter Dragan (mamin drugi mož Dragan), Aljaž Jovanović (Enes), Jernej Šugman (Emir), Veronika Drolc (Mediha), Saša Tabaković, Uroš Fürst, Gregor Baković, Nina Valič, Iva Babić, Filip Ekart Babić, Zvezdana Mlakar, Zvone Hribar in Bojan Emeršič.

Epika fiktivne pokrajine
Buljan je, kot priznava v retrospektivi, od Vojnovićevega romana, ki je medtem že izšel tako na Hrvaškem kot tudi v Srbiji, pred branjem pričakoval, da gre le še za eno delo, ki jezdi na vsesplošnem valu prebujajoče se jugonostalgije - pa je bil že po nekaj straneh pozitivno presenečen. Z Vojnovičevo adaptacijo (ki v resnici ni priredba, češ da to implicira izpuščanje elementov izvirnika, ampak nov, odrski "komad") je tako nastala epska drama, ki ni zgolj oris obdobja od osemdesetih let prejšnjega stoletja pa do danes. Buljan bi se raje osredotočil na fiktivni čas, na Jugoslavijo iz naslova, ki ni niti SFR Jugoslavija niti Kraljevina Jugoslavija ali kakšna druga realna zgodovinska tvorba, ampak "današnja" Jugoslavija - in ker te države ni več, imamo v resnici opravka s fiktivno pokrajino, kot je denimo Atlantida ali pa filmski Fargo. "Bolj kot geografsko nas torej zanima duševno, imaginarno ozemlje."

Kaj pomeni Jugoslavija za vsakega posameznika?
Preden lahko začnejo delati, morajo zato igralci v sebi najti elemente te Jugoslavije - in režiser je delavnico tako začel s skupnim razmislekom o tem, kateri elementi popkulture v kolektivni zavesti veljajo za "jugoslovanske", čeprav so izvirali iz Slovenije, Hrvaške ali Bosne, kateri pa za "samo" slovenske oz. hrvaške. Zakaj so Lačni Franz, EKV, Buldožer, Bled in Prešeren, denimo, integrirani v idejo Jugoslavije, Levstik pa je "zgolj" slovenski? Zakaj je kralj Peter ikona Jugoslavije, ubiti kralj Aleksander pa izrazito srbski lik? Odgovori na ta vprašanja, kot je pokazala živa debata, nikakor niso enoznačni, so pa čustvene "sodbe" pogosto odstopajo od zgodovinskih dejstev. Prav ta razmislek pa že odgovarja na vprašanja, kako je lahko Vojnovićev roman, ki se ukvarja s politično temo, priljubljen v vseh državah nekdanje Jugoslavije, ki se po navadi razidejo ob vprašanju "avtentične resnice". "Vojnovićev roman nikogar ne obsoja po nacionalni kategoriji, za negativca odredi zato, ker je na primer Srb."

Čustvena prtljaga v avditoriju
Eden od večjih izzivov produkcije bo v tem, se zaveda režiser, da občinstvo v gledališče ne bo prihajalo čustveno nevtralno do obravnavane tematike in da se v kožo vsakega posameznika preprosto ne bo mogoče vživeti. Dogajanje je razpeto med Ljubljano in Beograd, resnični lokaciji, h katerima občinstvo pristopa z določeno mero čustvene "prtljage", nostalgije in pričakovanj. "Občinstvo ima petdeset odstotkov svojega čustvenega odziva na predstavo že določenega, ko stopi v gledališče; jasno jim je, kdo bi morali biti pozitivci in kdo vojni zločinci. Če bi na oder postavljali Fargo, te težave ne bi imeli, saj gre za drugačen model geografske fikcije, za kraj, o katerem od samega začetka ni dvoma, da je izmišljen."