Ivana Djilas je velika občudovalka Bukowskega, ki ga danes vsi poznamo kot trmastega, samouničujočega pisatelja, ki je pisal o seksu, prostitutkah, alkoholu in konjskih dirkah, o zgubah, klatežih in marginalcih, zraven pa še živel svoje pisanje. Pa niso to do neke mere izmišljeni miti? "Zdi se mi, da človek, ki je toliko pisal o osamljenosti, ne more biti provokator - to je že kliše. Na koncu sem zanj prišla do opisa 'introvertni ekstrovert'." Osebno ji je sicer najbližje kot pesnik, kajti njegove "pesmi opisujejo manjše dogodke, občutke, trenutke, pogosto tisto, kar ta trenutek čuti ali kako doživlja to, kar vidi. Kot nekakšen ritmični neposredni prenos."

Z Djilasovo smo se tik pred vajami pred premiero predstave Smrt kadi moje cigare, ki bo v sredo v Slovenskem mladinskem gledališču, pogovarjali že danes. Pod prevod predstave se podpisuje Branko Završan, avtorji glasbe pa so Boštjan Gombač, Sebastijan Duh, Zlatko Kaučič in Jošt Drašler.

V Beogradu rojena režiserka, ki pa se ima danes izključno za slovensko ustvarjalko, je v uvodu povedala, da je v srednji šoli hotela biti scenografka, pa ni bilo šolske predstave - zato jo je morala pač "narediti" sama. Tudi poezije ne piše, čeprav bi jo tako zelo rada, kajti njena domišljija začne delati šele takrat, ko dobi temo in predlogo. "Neverjetno, kako me prazen papir straši."

Edini, ki se po režiserkinem mnenju danes z Bukovskim kosa po brezkompromisnosti in osebni integriteti, je Julian Assange. A njegovega mota - "ne poskušaj" - v svoje delo vendarle ni prenesla. Za delo v umetnosti navsezadnje ni dovolj le talent, ampak tudi trdo delo. "Ko vidim glasbenike, jim zavidam, ker iz nič znajo narediti nekaj lepega. Ampak za tem "nič" so leta in leta vaje lestvic."