Borštnikov prstan je največje priznanje, kar jih lahko dobijo dramski igralci in igralke na slovenskih tleh. "Odkritost in zastrtost, linearna površina in vrtoglava globina, simpatičnost in odpor, naivnost in dvom, preprostost in norost, resnoba in humornost – to so slogovnoestetski pari, s katerimi bi lahko zaobjeli - a še vedno ne do konca - Valičevo igralstvo," je zapisal dramaturg Blaž Lukan v obrazložitvi nagrade.

Letošnji lavreat Dare Valič je bil gost sobotne oddaje Naši umetniki pred mikrofonom na 3. programu Radia Slovenija (ARS).

Najprej dobrodošli in iskrene čestitke za Borštnikov prstan. Kadar koli se pogovarjam s kom, ki je prejel to nagrado, mi pride na misel vaš igralski kolega Danilo Benedičič, ki je takrat, ko je prejel prstan, rekel: "No, zdaj se bo videlo, da sem res poročen z gledališčem." Kako se vi počutite ob tem?
Pravzaprav sem to pričakoval. Sicer je res nekoliko pozno, vendar bolje pozno kot nikoli. Pred recimo desetimi leti bi bil ravno pravi čas …

Pa začniva na samem začetku, in sicer z vašim rojstnim krajem. Ko sem prebrala, da ste bili rojeni leta 1941 v Banjaluki, sem to seveda povezala z vojno. Kako bi opisali svojo začetno usodo?
Rojen sem pred vojno, se pravi še preden je Hitler napadel Kraljevino Jugoslavijo. Po očetu in materi sem bil italijanski državljan, saj so starši iz Italije prebegnili na jugoslovanska tla, spoznali pa so se v Ljubljani. Oče je nato šel v Bosno - nekateri Primorci so šli za policiste, drugi pa so morali oditi v Bosno. Tam je delal na železniški progi Doboj-Banjaluka in tam sva rojena oba z bratom - najprej brat, nato še jaz, najina mati je seveda bila tudi tam.

Vojna se je začela, ko sem že bil na svetu. Oče je takoj odšel v partizanske vrste. To je preprosto moral storiti, saj bi ga sicer ubili ali predali Italijanom, in ker je bil tigrovec, ni imel druge izbire. Z materjo sva tako ostala sama, saj so brata že prej pretihotapili v Postojno, ki je takrat spadala pod Italijo. Nato sva z materjo odšla na Kozaro, kjer sva ostala v času ofenzive in jo oba tudi preživela. Pozneje so nas ujeli četniki in nas namestili v nekakšnem taborišču, vendar se ne spomnim prav veliko od takrat, saj sem bil še otrok. Pravzaprav mi je bilo lepo. Tisto, za kar je mati govorila, da je grdo, je bilo meni lepo.

Kje ste nato preživeli otroštvo, ki se ga spominjate in ki vas je zaznamovalo?
Šele po tem ko sem prišel v Slovenijo. Spominjam se, kaj je bila prva stvar, ko sem prišel sem - nisem smel pljuvati po cesti, saj je to grdo. Prej pa sem lahko tako lepo pljuval, že otroci smo tekmovali v pljuvanju. Takrat tudi še nisem znal govoriti slovensko, čeprav razumel pa sem vse. Priznam, da nisem znal slovensko, saj so moji vrstniki od prej govorili srbohrvaško oziroma bošnjaško. V Sloveniji je bilo vse tako lepo in čisto, zame pravzaprav grozno. Začetek je bil grozen, ničesar nisi smel, tudi preklinjati nisem smel ...

V katerem slovenskem mestu ste bili takrat?
Najprej v Ljubljani, natančneje Rožni dolini, kjer smo bili pri materinih starših, ki so bili tam kot begunci. Nato pa smo šli v Postojno k očetovi materi. Pozneje je oče dobil službo na Reki, temu je sledila Hidrocentrala Moste pri Žirovnici in nato nekje leta 1951 ali 1952 spet Ljubljana.

Od takrat ste torej Ljubljančan?
Drži, od takrat sem Ljubljančan, čeprav sem pred kratkim na Primorskem podedoval kos zemlje, kjer sem zasadil drevesa. Imam šest čudovitih vnukov in za vsakega sem zasadil eno drevo. Med vnuki sta prva in zadnja deklici, vmes pa štirje "Indijanci", zares pravi fini fantje.

V Ljubljani ste se torej tudi šolali in prišla je odločitev za igralski poklic. Kako se je to zgodilo?
Nekaj me je gnalo, še sam ne znam prav povedati, zakaj sem šel na akademijo. Res pa je, da sem prej študiral tekstilno tehnologijo in zelo neslavno končal ta študij ter se raje odločil za akademijo. Opravil sem sprejemni izpit in se dejansko šele takrat začel prav zanimati za igralski izpit.

Domači niso nič nasprotovali tej vaši odločitvi?
Oče je sicer bil bolj tehnični tip, vendar domači niso nasprotovali moji odločitvi. Niso pa bili prav navdušeni. Oče si je najverjetneje želel, da bi postal gradbenik ali kaj podobnega. Na tem mestu pa moram priznati, da sem dober zidar.

Študirali ste torej v šestdesetih letih in imeli znamenita profesorja Vido Juvan in Mileta Koruna. Kakšne spomine imate na ta leta in na svoje profesorje?

Da, Korun je prišel na akademijo kot asistent Juvanove, ki je bila vsa leta moja profesorica, Korun pa je bil sicer že pred tem dejaven kot režiser v Drami. Juvanova je bila neverjetna ženska. Iz ne vem več katerega razloga sem vmes že nameraval opustiti študij in me je takrat skoraj za ušesa potegnila ter mi dejala, da moram nadaljevati. Moram reči, da je bila zelo stroga, vendar zelo dobra do nas.

V tistih časih je bil velik poudarek na glasu in interpretaciji - pravilni, jasni interpretaciji. Kakor je rekel Mirko Mahnič: igralca moraš razumeti tudi, kadar igra obrnjen s hrbtom proti tebi.
Drži. Na Borštnikovem srečanju so takrat celo podeljevali nagrado za najbolj dognan odrski jezik. Vem, da je obstajala, ker sem jo tudi sam prejel.

Vaš glas je res zelo prepoznaven in včasih smo si v ljubljanski Drami oddahnili, ko smo vas zagledali na odru, saj smo vedeli, da bomo vse res dobro slišali. Morda je odrski jezik danes področje, kjer zadeve malce šepajo - morda tudi zaradi obstoječih tehničnih pomagal.
Takrat se je zelo skrbelo za odrski jezik, danes smo vsi postali nekoliko bolj malomarni. Danes si je res mogoče pomagati na katere druge načine, nekoč pa je bil govor zelo pomemben.

Za igralca je t. i. umetniška beseda zelo pomembna, se pravi ne samo igra na odru, temveč tudi sama interpretacija besedil.
Recimo, da se mi je marsikdaj posrečilo in da je res bilo videti dobro, kdaj pa sem bil tudi zares slab. Vsaj sam sem vedel, da sem slab, čeprav ljudje tega morda niso opazili. Marsikdaj sem se slabo počutil, bile so kdaj tudi take vloge. Vendar sem imel tudi to srečo, da sem dobival vloge, ki so mi ležale.

O odrskem jeziku sprašujem tudi zato, ker sem si ogledala radijski arhiv, v katerem najdemo res izjemno veliko število radijskih iger, v katerih nastopate v najrazličnejših vlogah. Veliko več je radijskih iger kot literarnih oddaj, pri katerih gre za preprosto branje besedila … Kakšen je vaš odnos do radijskega mikrofona?
Sprva, ko sem bil še na akademiji in so nas učili govora pred mikrofonom, sem imel še kar velik "rešpekt", pozneje sem se navadil. Nato nisem več delal razlike med radijsko in gledališko, filmsko ali televizijsko igro. Igra je igra. Upam, da sem bil pošten do vsake vloge.

Nekaj podobnega ste dejali tudi glede gledališča in filma - da igralec pač igra, ne glede na to, kje igra, vendar je postopek nastajanja drugačen in tudi rezultat je popolnoma drugačen.
To je pravzaprav velika krivica, saj je delo v gledališču veliko težje. Veliko moraš znati in biti v dobri kondiciji. Pri filmu lahko prizore ponavljaš, tudi na radiu jih lahko, na odru pa jih ne moreš. Velikokrat se mi je tudi zgodilo, da sem moral od doma, ko so se drugi začeli veseliti, jaz pa sem moral iti delat.

Kaj je tisto, kar je najbolj osrečujoče v gledališču?
Občinstvo sem imel zelo rad in upam, da ono tudi mene. Občinstvo sem zmeraj spoštoval, in če je bil kdaj aplavz na odprti sceni, kot temu rečemo, sem lahko bil kar malo važen (smeh).

70. leta so bila za vas izjemno plodovita, ne le v gledališču, temveč tudi na filmu …
Brezposeln človek, kar sem takrat bil - čeprav v Jugoslaviji uradno nismo obstajali -, se pač bistveno bolj bori. Za vsako stvar smo se morali desetkrat bolj boriti in tudi mezde so bile slabe. Takrat sem komaj preživel in pogosto sem bil obupan.

So pa iz tistega in nekoliko poznejšega obdobja filmi, kot so Cvetje v jeseni ali Poletje v školjki in še številni drugi, v katerih ste imeli velike vloge ...
Največ se je najverjetneje predvajal film To so gadi, ki ga ljudje še danes radi gledajo. Takrat pa je obveljal za slab film oziroma za film, ki ni bil umetniški.

V ansamblu ljubljanske Drame je zbran, recimo temu, cvet slovenskega igralstva. Biti član tega ansambla je najbrž navdihujoče. Kakšna izkušnja je igrati z našimi največjimi igralskimi imeni in kako je biti del te igralske družine?
Moram reči, da sem vesel, da sem lahko spoznal ta velika imena in se od njih tudi veliko nauči. Recimo, da sem nekakšna vez med gledališčem nekoč in gledališčem danes. Moram pa izpostaviti, da je bila moja družina zame vselej pred igralsko družino.

Igralski poklic je eden najtežjih in v nekaterih pogledih kdaj tudi tragičen. Vi ste sicer odigrali veliko vlog, česar ne moremo trditi za številne igralce ...
Po mojem mnenju je res največja krivica, če je igralec dober, vendar ne gre predstava, v kateri igra, na nobeno tekmovanje ali festival. Tako niso nekateri zelo dobri igralci nikoli dobili nagrad, saj če si bil na festivalih in bil tam viden, si lahko dobil tudi nove vloge.

V Mariboru boste ponovno stali na odru, tokrat ob podelitvi Borštnikovega prstana. Pa naj koncu preberem še sklepne besede iz utemeljitve nagrade: "Današnji slavljenec, igralec Dare Valič, je nedvomno velika igralska osebnost, ki sveta slovenskega gledališča ni obogatil samo s fascinantnim nizom prepoznavnih karakternih vlog, temveč s svojim značajem kot takim, z edinstvenim igralskim obrazom, ki se je že neizbrisno zapisal v naš spomin." Dare Valič, hvala za pogovor.
Hvala vam.

Tadeja Krečič, 3. program Radia Slovenija (ARS).