V okviru festivala Shakespeare za vedno, posvečenega 400. obletnici smrti angleškega dramatika in pesnika, so v Klubu Cankarjevega doma in v koprodukciji Rozinteatra ter Cankarjevega doma, premierno uprizorili predstavo Šekijeva šunkica ali Hamlet po slovensko.

Po jezikovni in uprizoritveni predelavi ter aktualizaciji ob 220. obletnici smrti Antona Tomaža Linharta se je Andrej Rozman - Roza lotil še enega velikana svetovne dramatike: Williama Shakespeara. Seveda, če sprejmemo dejstvo, da je Anton Tomaž Linhart del zakladnice svetovne dramatike. Le da se tokrat ni posvetil toliko avtorju, kot se je v resnici njegovemu besedilu, Hamletu, ki ga je jezikovno razvezal in odvezal ter ponovno zavozlal v sebi lastnem duhovitem rimanem jeziku s premnogimi aktualnimi družbenokritičnimi nastavki, ki morda tokrat ne vzbujajo toliko smeha, marveč posmeh in ob tem poglobljen premislek.

Andrej Rozman - Roza, ki tokrat nastopa tudi kot igralec in režiser, pa še pod kostumografijo se podpisuje, s čimer vsaj na videz zadovoljuje v napovedi predstavo označeno kot globalno monodramo, je Hamleta ne samo poslovenil, ampak mu je podelil celo državljanstvo. Danski princ tako postane tukajšnji klovn, katerega v angleščino prevedeno ime bi se glasilo Hamlet.

Ja, Šunka se po angleško sliši Ham, booklet, Hamlet je navsezadnje književno delo in objavljeno v knjigi, pa se bere kot manjša knjiga ali knjižica, kar skupaj znese Hamlet. S svojim slavnim soimenjakom si tukajšnji klovn tako deli zgolj ime. Vse drugo je stvar Rozove predelave in njegove domišljije, predvsem pa mojstrstva v igri z jezikom, ki jo v dobri uri razvija skozi žanr stand up komedije.

Toda Rozov stand up ni stand up tipa zabavljaštva iz poceni gledališča. Z njim gre v korak zgolj v elementih dinamike komunikacije z občinstvom in aktualnosti ter mogočega hitrega poistovetenja tega istega občinstva z vsebino. Vse drugo je Rozinteater. In vse drugo je Rozova interpretacija, v kateri se skriva vsa kilometrina, ki jo je pridno nabiral skozi leta in leta igranja v uličnih predstavah, na manjših odrih in v neskončnih improvizacijah. Andrej Rozman - Roza zato ni le komik, ki nam zgodbo pripoveduje, marveč je komik, ki zgodbo odigra. In jo tudi takrat, ko se zavoljo izgube in pozabe besedila iz nerodne situacije izvleče z igro.

Kot se je lotevanja problema z umorom lastnega očeta lotil tudi njegov slavni angleški soimenjak, ko je domnevnega morilca soočil z mišnico. Slovenski Hamlet je zaradi spleta okoliščin, časa, v katerem živi, in predvsem prostora ter vibracij, ki ta prostor napolnjujejo, proti mišnici že popolnoma odporen. Mišnica je pravzaprav samo še en stari trik iz zakladnice zgodovine, ki v tukajšnjem prostoru ne deluje, na katerega nihče več ne pade. Kar dela ta prostor nekako posebnega. Kot ga dela posebnega dvojina, ki jo slovenski Hamlet razlaga na primeru teorije spolov, kakor so jo na preteklem referendumu razlagali nekateri posamezniki. Ja, Rozov klovn je tako kot tudi slavni danski kraljevič razmišljajoče bitje, ki ima občutek, da je rojen zato, da "uravnava svet", hkrati pa skozi samoironijo ugotavlja, da je za to prešibek, premalo odločen in morda tudi notranje preveč razdvojen. Njegovi samogovori, njegovi izleti v razmišljanja o "biti ali ne biti", o niču in njegovih posebnostih v slovenski interpretaciji in razumevanju niča, so kot tudi v angleški verziji polni skepticizma in pesimizma. In še nekaj je, kar druži slovenskega in angleškega Hamleta, pa čeprav Roza tega ne izpostavlja: misel na samomor, ki ni prav nič slovensko specifična, je pa zato simptomatično značilna. In kot taka stvar tragedije. V Rozovi interpretaciji si dovoli postati celo komedija, ki nam predstavi deželo s tečajev, ki jo je nemogoče uravnati.