Leta 1832 se je končala grška revolucija in Grki so postali samostojni. Tako se je uspešno dopolnil projekt osamosvajanja Grkov izpod v 19. stoletju vedno šibkejših Turkov, ki ga je zagnala leta 1814 ustanovljena tajna organizacija Filiki Eteria. Grška revolucija je v tem času, ko je v Evropi cvetela revolucionarna misel in ko so domišljijo pesnikov in deklet burile klike poklicnih revolucionarjev, sprožila pravo 'grkomanijo'; sodobne Grke kot klene može, ki so se uprli 'Bolniku na Bosporju', so začeli slaviti kot naslednike slavnih antičnih Grkov, poznavanje misli in umetnosti katerih je postalo modna zapoved.
V Nemčiji, ki je v diplomatskem manevru na londonski konferenci Grkom 'darovala' kralja (da bi povečali mednarodnopravno veljavo nove grške države, so jo velike sile, Velika Britanija, Francija in Sovjetska zveza, naredile za kraljevino, za kralja pa 'ponudile' bavarskega princa Otta), se je grkomanija le okrepila. Vladala je že vsaj od leta 1764, ko je arheolog J. J. Winckelmann izdal študijo, pravzaprav slavospev starogrški umetnosti. Eden izmed glavnih pesniških protagonistov grkomanije je bil romantični pesnik Friedrich Hölderlin. Le da je pri njem grkomanija postala tudi simptom osebne mentalne stiske; norosti pravzaprav. Zato je grško revolucijo tudi doživel zaprt v temnem stolpu ob reki Neckar. V Hölderlinu sta se zlila zgodovinski in mitski čas; zlila sta se 'zunanji' čas, v katerem po Ivu Svetini človek, tako pa tudi vsak pesnik živi, in subjektivni čas, v katerem umetnik ustvarja. Prav izguba nadzora nad prehajanjem med tema dvema svetovoma in končna utopitev Friedricha Hölderlina v mitskem času je kleč drame Iva Svetine Stolp, ki so jo v režijskem prijemu Silvana Omerzuja krstno uprizorili v Slovenskem mladinskem gledališču.

Srž romantične osebnosti
Za Svetinovo dramsko pesnitev lahko rečemo, da ji uspe prikazati srž romantične osebnosti; gre za dramo, ki ji uspe za slabi dve uri ustvariti suspenz sedanjosti v tridimenzionalni projekciji vrhunca obdobja romantike. V Stolpu se kronološko nizajo prizori iz Hölderlinovega življenja, biografska dejstva pa se prepletajo s Hölderlinovimi fantazijskimi prebegi v svet njegove oboževane stare Grčije. Postopek bi na odru lahko deloval banalno, a ga je tega odrešil še en sunek lutkarske in scenografske briljantnosti Silvana Omerzuja. Dvorednost dogajanja in življenje Hölderlina v dveh svetovih hkrati namreč učinkovito ponazarjajo intervencije z lutkami. Že ob vstopu v predstavo ob stenah postrojeni mehanični bobnarji v zasenčeni in obokani spodnji dvorani Mladinskega gledališča ustvarijo slutnjo groteske.
Groteske, kar je celotna romantika tudi kot sunek iracionalnosti v politiko, katerega gibalna sila se je izpela šele po mnogo grozovitih peripetijah več kot stoletje pozneje, tudi bila. Omerzujeve profilne senčne lutke kot jedro scene in kot parafraza profilnih likov na krečanskih vazah nakazujejo stalno pojavnost stare Grčije v življenju pesnika Hölderlina; v divjem gibanju senčne sove ob koncu pa je sugeriran dokončen potop pesnika v svet imaginacije, v katerem je pravzaprav živel 36 let, kolikor jih je kot norec, kot slaven pesnik, pa tudi kot 'atrakcija' tübingenškega okrožja ob reki Neckar prebil v stolpu hiše nekega mlinarja.
Zaplet v hiši bankirja Gontarda
A vrnimo se na začetek. Svetina v življenje Friedricha Hölderlina (igra ga Matija Vastl) vstopi v pesnikovem otroštvu. Srečamo mladeniča, odličnega violinista, ki ga vleče v umetnost, ki pa se zaradi vztrajanja skoraj manično pobožne matere (Draga Potočnjak) vendar odloči za študij teologije. Tega pozneje opusti, zaradi česar ga vse življenje muči slaba vest. Ta je tudi prva, a najvztrajnejša motnja koherence Hőlderlinove mentalne integritete. Svetina ključni zaplet fokusira v obdobje Hölderlinovega delovanja kot domači učitelj v domu uglednega bankirja Jakoba Gontarda. Njegov sin učitelja vzljubi, prav tako pa ga vzljubi njegova žena Susette (Nataša Tič Ralijan). Susette postane Hölderlinova muza, ljubica in postopoma 'vzvod' za pesnikovo vedno pogostejše tavanje v svet starogrške omame, v katerem se lahko Hölderlin kot njegov literarni lik Hiperion neovirano druži s svojo oboževano Susette oziroma Diotimo, kot je Hölderlin Susette poimenoval v svojem največjem delu Hiperionu.
Bankir Gontard, ki ga igra v predstavi od vseh nastopajočih najboljši Sandi Pavlin, je inkarnacija dveh osebnostnih in svetovnonazorskih profilov, ki so ju predstavniki naprednih sil v času francoske revolucije imeli za sidrišče nazadnjaške politike stremljenja k ubranitvi vseh predpostavk družbe ancient régima. Gre za stremuškega konservativca, nasprotnika francoske revolucije, s katere nazori se predvsem zaradi revolucionarne gorečnosti prijatelja in njegovega glavnega oboževalca, sicer potomca ugledne škotske družine, Isaaka von Sinclaira spogleduje tudi Hölderlin. In obenem je bankir, ki niti ne razume ljubezni in enači poroko z nakupom (spodobne) žene, tudi personificirana antiteza romantičnega pogleda, v katerem je bil napredek človeštva neločljivo povezan z estetiko, torej z umetnostjo in negovanjem vsega, kar konstituira čutnost in lepo.
Kaj nam pove mehanična maska?
Hölderlin se tako kaže tudi kot zastopnik v Nemčiji dolgo zelo vplivnega položaja, ki ga je v pismih o estetski vzgoji človeka (izšla so leta 1795 oziroma dve leti pred Hölderlinovim Hiperionom) zastopal Friedrich Schiller. Schiller, s katerim se je Hölderlin srečal v Jeni, kamor je leta 1794 prišel poslušat predavanja Fichteja, je med drugim zapisal: "Če naj človek kdaj v praksi reši problem politike, se je bo moral lotiti prek reševanja problema estetike, saj je lepota edino sredstvo, prek katerega se človek lahko prebije do svobode." Pavlin v enem izmed naslednjih prizorov nastopi tudi v vlogi psihiatra, ki poskuša ozdraviti Hölderlina, čigar sposobnost ločevanja med dejanskim in navideznim se po ločitvi od Susette sesuje. Psihiater dr. Ferdinand Authenrieth na Hölderlinu v pogledu 21. stoletja (neuspešno) uporabi popolnoma nehumano metodo zdravljenja norosti z mehanično masko, ki naj bi kot boleča fizična prisila krotila bolnikove nagibe k divji norosti.
V tej drugi vlogi je Pavlin še ena manifestacija 'negativca' v romantični perspektivi; je zastopnik znanstvene manije, ki je sredi 19. stoletja kulminirala v izbruhu pozitivistične misli; je zastopnik dušenja nravi v imenu materialnega napredka. V njegovem liku se zgosti dilema subjekta 19. stoletja, ki jo domiselno povzame zgoščena misel bankirja Gontarda: "Odločiti se je treba, ali želiš biti zdravljen ali želiš zdraviti." V imenu tega napredka, v okviru katerega je potekal tudi veliki 'proces zapiranja', je znanstveno do najmanjših podrobnosti seciral Michel Foucault. In v imenu tega napredka so v Nemčiji v 19. stoletju neozdravljive, a nenevarne duševne bolnike predali družinam, ki so bile pripravljene skrbeti zanje in jih držati doma. Tako se je zgodilo tudi s Hölderlinom, ki je kar 36 let prebil pri družini nekega mlinarja. Ta je Hölderlina sprejel kot veliki oboževalec njegovih zaumnih verzov. Občasno ga je kot znamenitost razkazoval radovednim obiskovalcem. O grški revoluciji Hölderlin ni več bral. Morda bi ta novica presvetlila njegovega duha in ga iztrgala temi; temi potopa v globoko zgodovino in zaprtosti v temačni stolp.