Dela nemškega klasika Gerharta Hauptmanna (1862-1946), ki poleg Bertolta Brechta velja za ključnega nemškega dramatika in začetnika naturalizma, so stalnica na nemških in avstrijskih odrih, v Sloveniji pa so bila le redko uprizorjena, je pred premiero povedala upravnica in umetniška vodja celjskega gledališča Tina Kosi. Igra Rose Bernd je bila v Sloveniji uprizorjena le enkrat, že leta 1921.
Hauptmann jo je na podlagi osebne izkušnje porotnika detomorilki Hedwig Otte napisal leta 1903. Dogodek mu je vzbudil številna vprašanja o stiski in odgovornosti storilke, spraševal se je, ali bi jo bilo treba obsoditi ali ji pomagati. Igro so konec istega leta premierno uprizorili v gledališču Deutsches Theater Berlin, na Dunaju so jo zaradi neprimerne vsebine po peti ponovitvi prepovedali. Leta 1919 so po tej drami posneli nemi črno-beli film, 1957 zvočni in barvni film, leta 1998 pa še TV-dramo.
Vaške sodbe "v imenu ljudstva"
V ospredju je mlada Rose, ujeta med pričakovanja tradicionalnega okolja, in lastne želje. Že tri leta odlaga poroko z Augustom Keilom, kar bi razveselilo njenega očeta in rešilo njune materialne težave, ljubimka pa z županom Framm, poročenim z bolehno ženo na invalidskem vozičku. Ko Rose zanosi, se pod pritiskom okolice odloči, da se bo poročila s Keilom, čeprav otrok ni njegov, vendar jo niz dogodkov in hudobija zavistnežev pripeljeta do detomora. Igra je pretresljiv prikaz propada mlade ženske, ki si od življenja želi več, kot ji nameni družba, v katero je vpeta, Hauptmannova naturalistična pisava pa gledalcev ne usmerja v vpraševanje, kako je Rose lahko storila kaj takega, temveč kakšne okoliščine so jo pripeljale do tega dejanja. Rose postane tragična žrtev vaške skupnosti, ki izvaja sodbo proti Rose "v imenu ljudstva", je o igri povedala dramaturginja Nika Leskovšek.
Ali kot je poudarila režiserka Mateja Koležnik, Rose Bernd ni le zgodba o detomoru, temveč slika družbe oziroma določene srenje, ki je pozabila na osnovno civilizacijsko pravilo: ne stori drugemu tistega, kar ne želiš, da bi kdo storil tebi. Skupnost mlado dekle prisili v detomor, saj je sama že davno poteptala vsa etična načela. Posamezniki iz te srenje so brez moralnih in etičnih načel, edini cilj, ki ga zasledujejo, je, da je njim dobro, kar po režiserkinih besedah kaže ogledalo tudi današnji družbi.
Žensko vprašanje skozi lik kmečkega dekleta
V času napredka, industrializacije in demokratizacije družbenih razmerij na prelomu iz 19. v 20. stoletje je žensko vprašanje odmevalo tudi v književnosti, vendar predvsem skozi močne ženske like iz meščanskega in plemiškega okolja, emancipiranke, rafinirane zapeljivke, krhke sanjarke in muze, je v gledališkem listu zapisala Katja Mihurko Poniž. Hauptmannova Rose pa je lepo in močno kmečko dekle v naturalistični podobi šlezijske vsakdanjosti, ki Rose spodmakne tla pod nogami in jo iz dejavne osebe spremeni v pasivno žrtev z zavedanjem, da ji v vaški srenji, ki v njej vidi lepo in življenja polno zapeljivko, nihče ne bo verjel, ter da je bila tudi sama zlorabljena. Rose Bernd tako odpira tudi vprašanja eksistence in občutka tujosti ter osamljenosti v odnosu do drugega.
Dramaturginja Nika Leskovšek je dodala, da je drama Rose Bernd vešče izpisano besedilo, ki se bere kot detektivka. Je kot nekakšna sestavljanka, ki razkriva socialno psihologijo manjše skupnosti in njene težave, ki jih avtor postavi pod povečevalno steklo.
Dramsko delo, postavljeno v avtorjevo domače Šlezijsko okolje, je prevedla Mojca Kranjc. Pod scenografijo predstave se podpisuje Marko Japelj, kostume je zasnoval Alan Hranitelj. Za glasbo je poskrbel Simon Dvoršak, za koreografijo Magdalena Reiter, kot lektor je sodeloval Jože Volk.
V predstavi igrajo Liza Marija Grašič v naslovni vlogi, Bojan Umek, Andrej Murenc, Pia Zemljič, Igor Žužek, Aljoša Koltak, David Čeh, Barbara Medvešček, Manca Ogorevc, Tanja Potočnik, Igor Sancin in Damjan M. Trbovc.