Uprizoriti samorefleksivni monolog o nekem času, ki s svojimi dogodki za vedno odzvanja kot nedoumljiv in zaradi svoje "teže" obdan z avreolo pietete ter po drugi strani pogosto odrinjen spomin, je vsekakor pogumna gesta. Pripoved Nekropola Borisa Pahorja ubeseduje izkušnjo "bivanja" v alzaškem koncentracijskem taborišču Struthof v celovitem poetično-filozofskem zamahu notranjega monologa, realnim opisom pa sopostavlja razmislek in občutja, ki jih vpenja v univerzum prostora in časa, človeštva in svetnosti. Napor izraziti neubesedljivo, zavezano najgloblji intimi in njeni tihi zasebnosti, je tisto vrvenje etičnega na umetniških in humanističnih poljih, na kar se ustvarjalci in misleci nanašajo z nujno odgovornostjo, čeprav se ta napor nikoli ne more izčrpati do zadovoljivega odgovora.

S takšnim projektom je sovpadajoči čas s knjigo na prestolu in na površje gnanim spominom na vsebinske motive Pahorjevega pisanja (ter v tem smislu trenutno kar modernega omenjanja pisatelja) ujel režiser Boris Kobal. Za inscenacijo je Pahorjevo besedilo skrajšal in preoblikoval v takšne "pomenske sklope, ki bi zaobjeli smisel nekega časa", časa nenehnega sprejemanja dejstva smrti.

Dvojnost spomina in sodobne indiferentnosti
V ne popolnoma monodrami Gospoda P (Pavle Ravnohrib), pripovedovalca, ki se vrača na kraj svoje internacije v taborišče Struthof kot "posebni" obiskovalec, obkroža deset večinoma nemih statistov kot skupina turističnih obiskovalcev taborišča, na določenih mestih pa Gospod P tudi vzpostavlja neke vrste dialog z njimi.

Pavle Ravnohrib kot Gospod P in obiskovalci (igralci Šentjakobskega gledališča) se na sprehodu po Struthofu počasi premikajo, Gospod P hodi svojo pot, njihove smeri pa se občasno križajo in prepletejo (gibanje je oblikovala Uršula Teržan). S smrtjo dotaknjena in tako z večno samostjo označena oseba se razlikuje od skupine, ki se večinoma giblje kot celota, masa in si bolj ali manj brezbrižno ogleduje okolje. Skupina abstrahiranih posameznikov, individualno zanikanih, se kaže v enakomernem istosmernem premikanju, v identično zazrtih pogledih, belkasto, skorajda mrliško obarvanih obrazih.

Ločenost sodobnega neobremenjenega sveta za preživelega tako nastopi skorajda kot duh iz drugega sveta, pa tudi kot nevarnost, če se odveže povezanosti s temeljnim, bistvenim, človeškim in tudi z lastno zgodovino ter tako ostane kot prazen duh v čisti tusvetnosti.

Odnos, predvsem gibalni in prostorski dialog med skupino turistov in Gospodom P, sledi pomenskim nakazilom iz Pahorjeve pripovedi in pripovedi Gospoda P ter je dopolnjujoč refleksiji pripovedovalca, ki ji turisti pozornost usmerjajo tudi na človečnost in smisel v sodobnem svetom, vprašanja zgodovine in spomina.

Predajanje intimnega
Pavle Ravnohrib svoj lik oblikuje predvsem igralsko izrazno, kot nagovor občinstvu, z izrazno občutenim podajanjem besed in občutkov Gospoda P. Ne odreče se sebi, da bi nas potegnil v gledališki sen, ostaja igralec, ki podaja senzibilno besedo o neizgovorljivem, o globoko vsajeni prizadetosti. Pri tem so ubrali nekaj zanimivih različic izraznih oblik, na primer ko obnemi, njegov glas pa se nadaljuje prek zvočnika ali ko ta glas v živo podvaja s šepetom kot odmev.

Nekatere besede prebere iz knjige Borisa Pahorja, pri čemer se njegova vloga Gospoda P za trenutek odmakne. Niti ni pomembno, ali mu pripišemo vlogo vodinika, ki vodi skupino po taborišču, vlogo igralca Ravnohriba ali vlogo anonimnega pričevalca. Premik vloge iz Gospoda P v vodnika se zgodi tudi na nekaterih drugih mestih, kar vzpostavlja izstop iz monodramske strukture in prek turistične skupine vstop v dialog s sodobnim svetom, z njegovo etično zavezanostjo in njegovim spominom.

Krutost doživetega in etičnost preživetja v poduk
Prek prehajanja vlog, odnosov in prostorskih pozicij se vzpostavlja relativnost in spremenljivost, ki pa z izpovedjo notranjega monologa Gospoda P ostaja trdno usidrana v zavesti o etični nameri. Ponekod je ta namera pretirano izpostavljena, Pavle Ravnohrib pa se bolj kot pripovedovalec in izpovedovalec izstavi kot deklamator in nekdo, ki nagovarja občinstvo. Ta nekoliko "šolska" komponenta ugledališčenja Nekropole je tudi v skladu z režiserjevimi smernicami o "poduku mlajšim generacijam" in prenosu "štafetne palice tega groznega spomina".

Takšni nameri se pridružujeta osvetlitev (Boštjan Kos) z nekaterimi interpretativnimi namigi in s sporočilnostnimi prerezi (nenadna močna luč, ki "razkriva surovo resnico", zatemnitve, itd.) in glasba (sopranistka Katarina Kobal in pianist Miha Nagode), ki čustva omehča v nežno melanholijo in odprtost, naklonjenost ter pripravljenost sprejemanja. Podobno vnaprejšnjo atmosfersko-scenično pripravo prevzame tudi prostor grajskega lapidarija s svojim hladom, naravnim občutkom skalnate in puste pokrajine.

Pozunanjeni duhovi preteklosti
Nekoliko didaktično, sporočilnostno in na vest trkajočo funkcijo vrnejo v izhodišče, k človeku, njegovi izkušnji in osebni senzibilnosti maloštevilna tišja, intimnejša mesta, ko se pripoved umiri in se pripovedovalec zazre vase, s, paradoksno, pogledom zazrtim v daljavo, osredotočen na svoje notranje mesto.

Ugledališčena pripoved v celoti pa preobrne ontološko poetično samozazrtost izhodiščne pripovedi v predajanje sporočila in nauka mladim ter starejšim z namenom prebuditve premisleka ter soočanja z duhovi preteklosti. Širšo dostopnost zagotavlja tudi končno pomirjenje – Gospod P odide iz taborišča, držeč za roko deklico, ki je ob odhodu dobila popotnico ,– lepo tiskan in zvezan kup papirjev, poln informacij. Rečemo mu knjiga, na prvi strani pa piše Nekropola.

Nika Arhar