Dom Bernarde Albe s podnaslovom Ženske brez moškega in nič več je drama o zaprtosti, omejenosti in tiraniji družinske skupnosti. Moderna interpretacija klasične Lorcove drame dogajanje z začetka prejšnjega stoletja in vprašanja a o determiniranosti spolne identitete postavlja kot metaforo za vsiljenost družinskih in družbenih omejitev ter moralnih zakonov današnjega časa. Foto: Aleksandar Bunevski/Ex ponto.
Dom Bernarde Albe s podnaslovom Ženske brez moškega in nič več je drama o zaprtosti, omejenosti in tiraniji družinske skupnosti. Moderna interpretacija klasične Lorcove drame dogajanje z začetka prejšnjega stoletja in vprašanja a o determiniranosti spolne identitete postavlja kot metaforo za vsiljenost družinskih in družbenih omejitev ter moralnih zakonov današnjega časa. Foto: Aleksandar Bunevski/Ex ponto.
Moški – ženski / Ženske – moške, tretji
Moški – ženski / Ženske – moške, tretji del najnovejše trilogije platforme Bacači Sjenki O skupnosti, v predstavo razdeli na dve predstavi – predstavo za moške, ki je namenjena obiskovalcem in jo vodijo igralci, ter predstavo za ženske, na katero obiskovalke povabijo igralke. Teme so strukturirane in improvizirane, dogodek pa zasnovan kot sproščeno srečanje, na katerem se obravnava moške/ženske teme. Foto: Ex ponto.
Mistermissmissmister
Mistermissmissmister je performativni projekt, ki temelji na erotičnem imaginariju. Goli in v nasprotni spol naličeni igralci izzivajo gledalce, da zapustijo svojo običajno vlogo pasivnih voajerjev in se soočijo z lastnimi občutji. Lahko pa seveda ostanejo na mestih zgolj opazovalcev. Tudi ta izbira postavlja vprašanja o samem sebi. Foto: Ex ponto.

Težko rečem, da je začetek letošnjega mednarodnega festivala Ex ponto v Ljubljano pripeljal uprizoritvene presežke, a so tri predstave z začetka festivala – Dom Bernarde Albe ali ženske brez moškega in to je vse, Moški - ženski / Ženske - moške in Mistermissmissmister – če smo si ogledali vse – v skupnem pogledu ustvarile presenetljivo komplementarno strukturo, v kateri se pogledi na temo povezovanj in razdvojitev obeh spolov medsebojno dopolnjujejo v mrežo ugank o jedru in površju enega ter drugega spola. Predvsem pa brišejo razlike med spoloma in prav skozi vrtenje okoli teh razlik pridejo do skupnega imenovalca.
Psihološka raven
Dom Bernarde Albe ali ženske brez moškega in to je vse v produkciji Mal dramskega teatra iz Bitole interpretira klasično dramo Federica Garcíe Lorce Dom Bernarde Albe o dominantni materi, ki svojih pet hčera po smrti moža in očeta zapre med štiri stene. Za mater samoumevna odločitev, podrejena družbeni konvenciji in preneseni tradiciji (ob smrti očeta je morala tudi sama prestati osemletno žalovanje), je za hčere od najbolj godnih 20 do za možitev že poznih 39 let, prava tragedija. Ob razcveteni želji po seksualni in družinski izpolnitvi, ki jo je mati zatirala že prej iz različnih razlogov (snubec ni imel dovolj plemenitega družinskega rodovnika), zapovedano žalovanje povzroči uničujoče posledice.

In če smo ženskega trpljenja in zlahka zatrte ženske osebnosti ter seksualnosti (z malce ironije) že vajeni, je eden ključnih preobratov, ki ga vzpostavi režiserka Sofija Ristevska, ta, da v vlogo žensk (z izjemo matere in najmlajše hčere) postavi moške igralce. "Neustrezen" spol določi temeljno distanco, ki psihologijo ženskih likov popelje v ekstreme, popačene like z poudarjeno pozunanjenim vedenjem, ki buhti v neizpolnjeni seksualni potrebi, psihološka zatiranost pa se v večji meri izrazi tudi v telesni postavitvi. V takšni zastavitvi ni izpostavljena posebna spolno-družbena določenost, ampak so družbena pričakovanja generalizirana ne glede na spol in transformirana v absolutno nasprotje med vsiljivimi družbenimi normami in pričakovanji ter osebnimi željami in vrednotami, med družbeno konvencijo in osebno svobodo, dominantna mati pa se še polneje izrazi kot spačen, skorajda sprevržen konstrukt dominance, zlobe in privoščljivosti.

Družbena raven

To nasprotje prevlada takoj, ko "mlada ženska" ni več tako mlada, da bi še lahko verjela v izpolnitev svojih osebnih hrepenenj, vezanih na njen spol, ne glede na to ali gre za biološko ali družbeno vlogo tega. V tem prepoznamo razliko med najmlajšo hčerko, ki jo (za zdaj) še lahko igra ženska igralka. Po tej liniji se lahko zapeljemo neposredno v predstavo Moški - ženski / Ženske - moške Katarine Pejović in Borisa Bakala. Uprizoritev umetniške in produkcijske platforme Bacači Sjenki je tretji del trilogije O skupnosti, obsega pa dve predstavi – predstavo za moške in predstavo za ženske. Občinstvo je razdeljeno po spolu – primera, da bi ženska želela k predstavi za moške ali obratno, tokrat ni bilo, a ko te ustvarjalci prijazno povabijo na eno ali drugo stran niti ne veš, da naslednji dve uri v prostoru ne bo osebe nasprotnega spola. V prostoru, kjer avditorij ni ločen od odra in se ustvarjalci oz. ustvarjalke sprehajajo med občinstvom, pa tudi obiskovalcem je dovoljeno prosto premikanje ali govorjenje – dogodek namreč zavrne ustaljene gledališke konvencije – se odvije večer, ki je namenjen tisti hčerki ali sinu, ki še verjame v osebno svobodo.

Ponudi se ji/mu celo vso svobodo, da to izkoristi. Dogodek se odvije kot sproščeno srečanje med ženskimi prijateljicami/moškimi prijatelji, ki se pogovarjajo, si delijo izkušnje, se preoblačijo, kaj zapojejo, se tudi objamejo in podobno ter prek tega spoznavajo sebe in opazujejo stereotipe svojega spola. Igralke, ki vodijo dogodek, imajo za predstavo pripravljen nabor zgodb, potek posamezne predstave pa je vsakič mešanica že pripravljenega materiala in improvizacije, v katero se vključujejo vsi prisotni, in tako vsakič drugačen. Kot je bilo slišati po predstavi, je bilo v predstavi za moške prisotne nekoliko več provokacije in moškega merjenja moči, žensko srečanje pa je izzvenelo umirjeno dekliško in največje vprašanje, ki ga je sprožilo, je bilo vprašanje, zakaj je v želji po razkrinkavanju pogleda na naš in nasprotni spol sploh treba ločiti obiskovalce po spolu. Ali pa je stereotip o banalnosti ženskega/moškega prijateljevanja, ki svoj cilj izpolnjuje zgolj v občutju pripadnosti, res tako zelo resničen?
Seksualna raven
Naslednji dan je ponudil popolnoma drugačno izkušnjo brez varnega objema ženske roke. Provokativno zapeljevanje portugalskih igralcev Ane Borralho, Joãoja Galanteja (tudi avtorja koncepta) in Miguela Moreire je izzivalo vsakega obiskovalca, da se sooči z lastno seksualno naravo. Obiskovalec performativnega projekta Mistermissmissmister ob vstopu v dvorano ugleda tri gole igralce, ki sedijo na kavču. Moška sta naličena in z ženskimi lasuljami, ženska ima moško brado. Nasproti njih leži kavč, kjer je prostora ravno za tri obiskovalce, ti pa so porazdeljeni v krogu okoli kavčev. Intimno ozračje z glasbo in jasna situacija tako vabi "gledalce", da postanejo "gledani". Ne le to, izziva jih, da se za kolikor časa želijo, zasedejo prostor na kavču nasproti performerjev. Besed ni, obiskovalec, ki se usede na kavč, pa postane tarča očitnega zapeljevanja (pošiljanje poljubov, mežikanje, oblizovanje, božanje samega sebe, seksualni gibi). Osrednja igra se tako ne dogaja le pri portugalskih igralcih, ampak predvsem pri obiskovalcih, ki si izberejo mesto na kavču nasproti njih.

Kaj hitro namreč postane očitno, da igralci sledijo začrtani koreografiji zapeljevanja, pozornost pa pritegnejo predvsem odzivi in obnašanje obiskovalcev. Fokus te uprizoritve - dogodka je še bolj kot pri drugih obiskovalcih – pri samemu sebi, ko se odločiš in usedeš na kavč, kajti le ta pozicija razkrije ogromno razliko med opazovanjem in udeležbo v dogodku. Kako naj se odzovem na načrtno zaigrano zapeljevanje? Kako se počutim, ko me zapeljuje gola oseba? Me moti, če me zapeljuje moški, naličen v žensko ali ženska z brado? Ali to zapeljevanje vzbudi v meni nelagodje ali se počutim udobno in me zanima predvsem, ali je mogoče sprožiti v igralcih odmik od zastavljenih potez zapeljevanja?

Človek kot celota
Tako so vse tri predstave vzpostavljale vprašanja o moških, ženskah, predvsem pa o človeškem bistvu skozi pogled z izbranega gledišča in kot se po ogledu vseh treh zdi, šele skupaj, po srečnem naključju v takšni časovni bližini, postavile vprašanja, ki spodbijajo začasne odgovore na začrtano temo in tako vodijo dalje v nujnem preispraševanju našega lastnega odnosa do sebe, svojega spola, nasprotnega spola, družbe in človeka kot takšnega.

Nika Arhar