Hommage Maksu Fabianiju Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici ni klasična gledališka uprizoritev, pač pa gre za umetniško-dokumentarni prikaz njegovega življenja. Bogatega življenja, prepletenega z več humanističnimi plastmi … Fabiani namreč ni bil le arhitekt in urbanist, pravi režiserka Neda Rusjan Bric: "Bil je tudi filozof. Pisal je knjige o življenju, o tem, kako živeti … Zato sem tudi dala naslov 'Umetnost bivanja'. Bil je zgolj človek, ki je iskal svoje poti. Poti, po katerih bi lahko delal, ustvarjal … Zelo je želel pomagati s svojim delom, torej z urbanizmom in arhitekturo, in to v izjemno težkih časih po prvi vojni: v porušeni Ljubljani, porušeni Gorici in sto porušenih vaseh vzdolž soške fronte. Te poti je iskal tudi na načine, ki jih danes mogoče obsojamo." Bričeva tu namiguje na Fabianijev vstop v fašistično stranko (v Fabianijevem letu neštetokrat polemiziran), ki naj bi mu omogočil udejanjanje v svojem poklicu in poslanstvu … Torej - ali črn ali nikogaršnji …

Umetnost brez obtožb in brez opravičil
V novogoriško-goriškem gledališkem poklonu Maksu Fabianiju je režiserka posebej izpostavila

temnejšo plat njegovega življenja. Neda Bric Rusjan: "To je absolutno tudi Fabianijev vstop v fašistično stranko, ki se mu nismo izognili. Toda rada bi, da se ga za to niti ne obtožuje, niti ne opravičuje. Hotela sem samo razgrniti to plat njegovega življenja." Fabiani se je po prvi svetovni vojni, po njegovem zlatem dunajskem obdobju, preselil v Gorico, kjer je postal vodja urada za obnovo porušenih krajev. Do tega položaja ne bi prišel, če se ne bi udinjal takratni črni oblasti. V fašistično stranko se je včlanil 15. maja 1921, slabo leto zatem, ko so požgali Narodni dom v Trstu, ki je bil njegovo delo.
Fabiani sam o sebi ni razmišljal kot o homo politicusu, pač pa o nacionalnem trojstvu, ki ga je združeval iz svojega družinskega debla. V svojem filozofskem delu je tako zapisal: "Sem Slovenec, Italijan, German. Individualnost različnih ras je gonilna sila za vsakršen napredek."
V dvojezični predstavi tudi tretji jezik
Predstava poteka v slovenskem in italijanskem jeziku (za gledalce so podnapisi), vmesne sekvence pa so tudi v nemškem. S tem ustvarjalci potrjujejo Fabianijevo zapriseženost k nacionalnemu trojstvu: "Sem Slovenec, Italijan, German." Avtorici scenarija – Rusjan Bričeva in Ana Duša – besedilo večinoma gradita na Fabianijevih besedah, citatih … Uporabili sta še tekste Srečka Kosovela, Carla Michelsteadterja in Gregorja Trakla. Zanimiv je pogovor s Plečnikom, z mladim Plečnikom, ker je bil Fabiani njegov profesor. Pomenljivi so citati iz Fabianijeve filozofsko-esejistične knjige Akma – duša sveta.
Predstavo Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici soustvarjajo igralci Teatra Verdi iz sosednje Gorice. Neda Rusjan Bric je ob tem čezmejnem gledališkem projektu povedala: "Hotela sem povezati obe Gorici. In to na takšen način, kakršnega sosednji mesti še nista doživeli. Izjemno smo veseli sosedskega umetniškega snidenja. Presenečena pa sem, da se kaj takega ni zgodilo že prej … Da je to prva institucionalna vez slovenskega in italijanskega gledališča, ki sta si oddaljena le nekaj sto metrov – pa sta si bila očitno do zdaj izjemno daleč."
Fabiani povezuje
Vrhunec Fabianijevega leta povezuje obe sosednji mesti, obe Gorici. Po štirinajstih dogodkih, ko jih je kot hommage Fabianiju letos pripravila novogoriška občina, je sklepni del zares čezmejni. Pet prireditev bo potekalo v obeh Goricah. Ob čezmejni predstavi Fabiani – umetnost bivanja je še razstava Tanje Devetak z naslovom Oblikovalske oblačilne podobe, ki odsevajo inspirativne vplive posameznih izbranih arhitekturnih in urbanističnih rešitev Maksa Fabianija v Ljubljani. Razstava je na ogled v avli novogoriškega gledališča do 9. decembra. V Gorici v Italiji bo 17. decembra v bližini Trgovskega doma (delo Fabianija) odkritje Fabianijevega doprsnega kipa. Kip so oblikovali dijaki umetnostnega liceja Maks Fabiani iz Gorice, na marmornem podstavku pa bo napis "Arhitekt" v slovenskem, italijanskem in nemškem jeziku. Torej v trojnem Fabianijevem nacionalnem svojstvu … Okna Trgovskega doma bodo ves mesec razstavne vitrine fotografij mladih umetnikov, ki so v objektiv lovili Fabianijevo dediščino. Izšla bo dvojezična turistična zgibanka, ki vas bo vodila po Novi Gorici in Gorici skozi arhitektova dela. Fabianiju bo posvečena tudi tematska izdaja revije Razpotja, ki jo izdaja Društvo humanistov Goriške.
Na začetku decembra bo na novem razstavišču med novogoriškim gledališčem in Bevkovo knjižnico razstava, ki bo Fabianija prvič predstavila po povojni obnovi. Gre za prikaz urbanističnih rešitev za sto – po prvi svetovni vojni – porušenih vasi vzdolž soške fronte.
… o Fabianiju …
Arhitekt in urbanist Maks Fabiani se je rodil v kraški vasi Kobdilj leta 1865. Fabianijevi so bili bogata družina narodnostno mešanega rodu; bil je prav toliko Slovenec kot Avstrijec in Italijan. Po študiju arhitekture na Dunaju je v kratkem času dosegel položaj najbolj cenjenega arhitekta avstro-ogrske monarhije. Poleg arhitekture je bil njegova velika strast urbanizem: z načrtoma prenove Ljubljane in Bielskega (današnja Poljska) si je prislužil doktorat dunajske tehniške univerze. To je dokončno utrdilo njegov položaj v avstrijski družbi, postal je celo osebni svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Zlato dunajsko obdobje se je zanj končalo s prvo svetovno vojno. Leta 1917 se je preselil v Gorico in postal vodja urada za obnovo porušenih krajev vzdolž soške fronte. Iz tega obdobja so pomembni predvsem njegovi urbanistični in regulacijski načrti za prenovo Gorice in več kot 90 krajev na današnjem slovenskem Primorskem, pa tudi na italijanski strani zdajšnje meje. Posebno mesto je dobil Štanjel, ki mu je dal v kontekstu Krasa povsem edinstveno podobo. Leta 1935 je bil imenovan za župana Štanjela in ostal na tem položaju do leta 1945. Svojo poklicno pot je bolj ali manj sklenil leta 1947, ko se je s Krasa dokončno preselil v Gorico. Tam je preživel zadnja leta svojega življenja; v relativni revščini, daleč od veličastja mest, ki jih je pomagal graditi, je umrl leta 1962. V tem obdobju se je posvetil pisanju, ustvaril je filozofsko obarvano knjigo Akma – duša sveta; pozorni bralec z njeno pomočjo lažje razume njegove življenjske odločitve, pa tudi njegovo arhitekturno in urbanistično delo.