Igro, ki jo je za tokratno uprizoritev prevedla Živa Čebulj, je režirala Tatjana Peršuh, na odru Kulturnice, dvorane Lutkovnega gledališča Ljubljana, ki vodi projekt BiTeatra, pa bodo nastopili Vito Weis, Andrej Zalesjak, Tadej Pišek in Primož Vrhovec.
Francoskega dramatika, esejista in pesnika Jeana Geneta na slovenskih odrih poznamo predvsem po igrah Služkinji in Balkon, dramsko besedilo Ona pa je bilo v slovenščino prevedeno prvič. Tekst, ki pripoveduje o obisku fotografa v papeževi sprejemnici na jutranji avdienci, da bi naredil nekaj fotografij za vernike, je po besedah prevajalke izredno duhovit, pa tudi poln "iglic". Prevajalski izziv je bil kar dvojen: v slovenski jezik sta Genetova dela doslej prevajala vrhunska prevajalca Branko Madžarevič in Aleš Berger, prevajalski izziv pa nudi tudi tekst sam s številnimi besednimi igrami in jezikovnimi nivoji, prilagojenimi posamezni vlogi. Zanimivo je tudi, da si Genet tudi v svetih prostorih, kot je vatikanska sprejemnica, dovoli uporabljati kletvice ali vulgarne besede.
Ko je besedilo režiserka našla v nemški reviji Teater Heute, še ni bilo znano, da bo papež Benedikt XVI. odstopil, pozneje pa je naključje pokazalo, da je čas za študij in premiero predstave prav nenavadno pomenljiv.

Visokost v teatru
Genet je svoj odnos do cerkve izkazal že v naslovu besedila, ki vključuje tudi kritiko celibata in nakazuje spremembo moškega, pastirja v moškega v krilu, moškega brez sle, osebo brez spola, od pastirja moškega spola do "njegova visokost" ženskega spola. A kot opozarja režiserka, v besedilu in v predstavi ne gre za kritiko Cerkve in njene institucije, ampak za razplastenje teatra znotraj Cerkve, znotraj šova, saj v Vatikanskem protokolu ne najdemo nobenega naključja. Tako kot v teatru lahko najdemo natančno določene mizanscene.

Dvom v ultimativno podobo
Da bi poudarili povezave med obema, pa tudi druge pomene (gledališče-igralec, vloga-igralec, oseba-podoba, igralec, ki nosi podobo, ki nosi vlogo, ki je podoba), so v predstavi uporabili tudi replike iz Hamleta in nekaterih drugih del. Predvsem je predstava izrazito igralska in ustvarjalna ekipa se je veliko posvečala vprašanjem, kako igralec napolnjuje vlogo, kako vloga napolnjuje igralca in kako prevzemamo podobe. Ta vprašanja so vpisana že v besedilu, saj se na koncu pojavi dvom v papeževo identiteto.

Fotografiranje papeža že pred koncem sproža vprašanje, kaj njegova podoba predstavlja milijonom ljudi, kako vpliva na njih in na kateri točki podoba postane močnejša od njenega nosilca. Kot je poudarila Tatjana Peršuh, je vprašanje aktualno in vsakdanje, saj si za raznolike situacije pogosto nadevamo različne podobe. Podobo papeža lahko razumemo kot ultimativno podobo, s katero je Genet jasno ponazoril princip delovanja podobe, različice pa zlahka najdemo okoli sebe.
Prilaščanje javnih podob
Tudi Andrej Zalesjak, ki bo nastopil v vlogi papeža, je opozoril, da ne gre za kritiko Cerkve, ampak predvsem za vprašanja, ki jih vzbuja podoba in njeno razhajanje s subjektom, rušenje podobe pa se razširja tudi na rušenje igralske vloge in gledališča. Zaupal je tudi, da tik pred premiero končno razume cerkvene ceremoniale, spletke in vatikanski marketing.
Kot vsaka vrhovna podoba ima tudi vloga kardinala svoje strice iz ozadja, je povedal Tadej Pišek, ki je ob tem izpostavil še vprašanje oseb, ki vzdržujejo zapovedano podobo. Zanimivo se mu je zdelo prevzeti podobo kardinala, ki nam je hkrati tuja in povsod prisotna. Eden izmed zastopnikov papeževe podobe je Primož Vrhovec kot vratar, pa tudi PR-ovec, ki zastopa papeževo podobo in mu zato fotograf, ki želi podobe prezentirati po svoje, predstavlja trn v peti. Vratar, nenehno prisoten v vatikanskem svetu, a tudi nekoliko izobčen, razkrije svojo željo, da bi preizkusil papeževe čevlje, a sčasoma se le vpraša, kaj ta podoba pomeni in kdo je njen dejanski nosilec.

Uprizoritveni koncept je tako sledil skoraj Magrittovskemu principu s podobo zgolj kot podobo in ne dejanskim predmetom ali osebo. Ker tekst zahteva razgaljanje konstrukta, je treba zgraditi iluzijo, ki so jo nakazali tudi z votlostjo in večnamenskostjo scenskih elementov. Kot je povedal scenograf Matic Gselman, je povezavo med gledališkim in ogromnimi, veličastnimi vatikanskimi prostori iskal predvsem prek simbolike in rekvizitov, s katerimi je ustvaril tako fascinacijo kot njeno zrušenje, ko se v podobi razgali ponarejenost.

BiTeater -
Celotna ekipa se je strinjala, da je bil proces za predstavo zelo sproščen. Pravila dela so si ustvarili sami in kot meni Vito Weis, so bili morda prav zaradi manj omejitev lahko v večji meri kreativni. BiTeater je namreč projekt za mlade ustvarjalce, ki jih repertoarna gledališča redko angažirajo, saj nihče ne želi tvegati, je povedal direktor Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL) Uroš Korenčan. Projekt BiTeater poteka v produkciji LGL-ja in z Mestno občino Ljubljana kot financerjem, prostor za vaje ustvarjalcev pa nudi Dijaški dom Ivana Cankarja (DIC), ob čemer je v veliko pomoč tudi Drago Pintarič, ki v DIC-u vodi Kreatorij, in tonski tehnik DIC-a Blaž Bačar.

Predstave so igrane v Kulturnici, a kot pravi Korenčan, brez DIC-a ne bi zmogli, saj LGL kljub prostorom za vadbo in šestim dvoranam z več kot tisoč dogodki letno nima dovolj prostora za vaje. Ona v režiji Tatjane Peršuh je druga premiera v okviru projekta BiTeater (februarja je bil premierno predstavljen Ikaromenipos ali Nadoblačnik v avtorstvu Renate Vidič, Maruše Majer, Nike Leskovšek in Bineta Skrta), želijo pa si, da bi BiTeater in Kulturnica zaživela kot prostor odrskih iskanj in gledaliških eksperimentov ter kot odskočna točka za ustvarjalce na začetku njihove gledališke poti.