MGL je imenoval Moja Gledališka Ljubezen in brez Gašperja Tiča si tega gledališča ne (z)moremo predstavljati. Njegovo kraljestvo je bil oder, ob žalni slovesnosti do roba zapolnjen z belimi svečami in boleče resnimi obrazi vseh igralcev MGL-ja. Vsak izmed njih mu je povedal kaj v spomin in iz vseh besed je bilo čutiti ljubezen, spoštovanje, nepopisno žalost, pa tudi humor, ki je na trenutke tu in tam poblisnil ven v "tičevski maniri". Bil je, kot so to znova in znova poudarjali njegovi kolegi, srce in duša tega teatra, spiritus agens, učitelj, svetovalec, prijatelj, pronicljiv sogovornik in zbadljiv poslušatelj, čuteč, inteligenten, nežen človek s silno prezenco in močnim glasom (prepone pa se, kot je pravil nešportnik, ne da natrenirati v fitnesu).

Bil je garač, nosilec repertoarja in ljubljenec občinstva, ki je od leta 1997, ko je vstopil v ansambel MGL-ja, ustvaril skoraj nepregledno množico likov; veselih, komičnih, resnih, tragičnih, prenapihnjenih in skritih vase. Bil je Arlecchin v Slugi dveh gospodarjev, Andrej Smole v 1821 Milana Dekleve, Mojce Kranjc in Alje Predan, Salvador Dali v Histeriji Terryja Johnsona, Baja v Hrošču Mladena Popovića, Vasilij Ohlobistin v Tanji - Tanji; in prav za vsako izmed naštetih vlog je dobil nagrado, pred dvema letoma pa je postal tudi žlahtni komedijant.

Njegove vloge so bile vedno polnokrvne, včasih ekstenzivno predimenzionirane, celo ekscesne, vedno pa narejene z mislijo na jasnost in gledalca. Gašper Tič je v slovenski gledališki prostor vnašal nekakšno mešanico temačne resnobnosti, prežarjene s smehom, ki je deloval odrešilno, sproščujoče, pomirjujoče. Njegova prodorna inteligenca je zaznala marsikaj kar je vsem ostalim ostalo prikrito, pa ne za dolgo. Bil je komik, ki je svoje delo jemal resno.

Ko je pred nekaj meseci premiero dočakal njegov s Shakespearom navdihnjeni avtorski muzikal Trač ali mnogo hrupa za nič, ki ga je ustvaril v sodelovanju z Davorjem Hercegom in Jako Ivancem, ga je preveval ponos in veselje nad tem, da lahko skozi sproščeno komedijo pred gledalce pripelje tudi globlja sporočila. Da lahko vesoljno Slovenijo opomni, da sicer obrekovanje ni nič slabega, dokler ne stopi v službo manipulacije, vtikanja v zasebnost in dokler v službi žurnalizma ne postane aktualno sodobno orodje. Bil je vesel, da nam lahko vsem pove, da sta ljubezen in smeh najpomembnejša, da pa je na drugi strani vedno tudi melanholija, kar je bil tudi ključ do njega samega. In njegova žalostnega klovna v Svetovalcu, ki nase prevzame vse tegobe tega sveta, samo da bi bil ta boljši. Pa ni.

Gašper Tič je bil velik igralec, avtor besedil in režiser, katerega najbolj domače okolje sta bila smeh in komika, čeprav je na drugi strani ven vedno kukal drugi protipol tega okolja. Bil je eden izmed tistih ljudi, ki za seboj pustijo velikansko črno luknjo, v katero so se pogreznili in zdaj poznajo njeno skrivnost, ostali pa lahko le opazujejo. Brez besed.