Tako Balkon kot njegov avtor sta stara znanca slovenskih odrov. In tudi odra v Slovenskem mladinskem gledališču. Še več; sedemindvajset let po legendarnem Balkonu v režiji Janeza Pipana se igra francoskega dramatika, pisatelja, pesnika in tudi političnega aktivista Jeana Geneta vrača v spodnjo dvorano pričujočega gledališča. Sicer pa gre za tretjo odrsko postavitev na slovenskih odrih, saj je isto dramo na oder takratne Koreodrame leta 1996 postavil že tudi Damir Zlatar Frey.

Genet je eno najbolj razburljivih in provokativnih dramskih besedil prejšnjega stoletja začel pisati leta 1955 in ga leto kasneje tudi izdal. Leta 1957, bolj natančno 22. aprila 1957, doživi dramsko besedilo odrsko praizvedbo v Arts Theatre Clubu v Londonu. Genet s predstavo, ki jo je režiral Peter Zadek, ni zadovoljen, saj se mu zdi preveč všečna in realistična, zato pred premiero povzroči škandal z zahtevo po njeni odpovedi. Zahtevi kajpak ni ugodeno. Še več; Genetu s policijo preprečijo vstop v dvorano in s tem ogled premiere. V Franciji doživi delo svojo prvo uprizoritev leta 1960 v režiji Petra Brooka.

Jean Genet, čigar življenjska zgodba je prav tako razburljiva in provokativna kot njegove drame, je tudi v Balkonu posegel v lastno izkušnjo. Rojen v Parizu leta 1910 neznanemu očetu in materi, ki naj bi bila po nekaterih virih prostitutka, po drugih pa guvernanta, je bil že s sedmimi meseci oddan v rejniško družino. Otroštvo in mladost je preživel v klateštvu in drobnih kriminalnih dejanjih, zaradi česar se je kmalu znašel v poboljševalnici in kasneje tudi v zaporih. V dramah in romanih se svoji življenjski izkušnji ni znal nikoli zares izogniti. Motivi, kot so smrt, izdaja, pomanjkanje ljubezni in spolnost v najrazličnejših oblikah vse do izprijenosti prežemajo njegova dela. Tudi Balkon, katerega osrednje dogajanje je postavljeno v neimenovani bordel, v bordel kot metaforo družbe, neimenovane družbe, neimenovanega prostora, kjer ima domišljija prosto pot do neslutenih razsežnosti. V bordel pa vdira tudi zunanji svet. Onkraj zidov se namreč dogaja revolucija, ki počasi zajema celotno mesto in grozi, da bo zrušila vzpostavljeni red. Idealno odrsko prizorišče, skratka.

Ali kot je dejal in zapisal dramaturg predstave Tomaž Toporišič: " Genetov Balkon je hiša iluzij v več pomenih, iz katerih izluščimo dva: bordel in gledališče oziroma gledališki oder. Tako bordel kot gledališče za svoje poslanstvo potrebujeta kostume, rekvizite, kreacijo likov in igranje vlog. Genet govori o tem, da je ves svet oder in hiša slepil, ki smo ji podvrženi vsi. Klienti vstopajo v bordel, da bi našli iluzije zadovoljitve svojih psiholoških in seksualnih potreb, hkrati pa tudi fantazije občinstva."

Igra Balkon vzpodbuja fantazije. Vzpodbujala jih je leta 1988 v režiji Janeza Pipana, vzpodbujala jih je leta 1996 v režiji Damirja Zlatarja Freya in vzpodbujala jih bo v sredo, 20. maja, ko je na sporedu premiera v režiji Diega de Bree, ki se je z Genetom spopadel že leta 2007, ko je režiral njegovo dramo Služkinji. Zanj je gledališče »svet, ki bi si ga ljudje zaželeli, svet, v katerega bi radi vstopili, svet, ki bi v njihovo življenje prinesel tisto, kar jim v vsakdanjiku manjka. Gledališče absolutno ni zrcalo sveta, to je ključna napaka v razumevanju, teater prinaša drugost, od vseh umetnosti premore najmočnejšo iluzijo. Toliko, kolikor prenese gledališče, ne prenese nihče in nič drugega."

T. Č.