selta Fenomenologija gledališča, ki v središče svojega zanimanja postavlja srečanje gledalca in igralca.

Fenomenologija je tista filozofska smer, ki je odločilno zaznamovala filozofijo 20. stoletja, čeprav – nekoliko paradoksalno – najbolje deluje, ko si za središče svojega zanimanja vzame neki predmet in ne, ko se ukvarja sama s seboj. Prav zato je pogled na gledališče skozi prizmo fenomenologije, ki, če povzamemo Heideggrovo geslo, "pusti biti" oziroma se obrača k stvarem samim, ploden in kot se je izkazalo pri Roseltovi obsežni knjigi tudi humoren in zanimiv ne samo za gledališke teoretike. Na to so ob predstavitvi knjige opozorili Petra Pogorevc, urednica MGL-ove knjižnice, Mojca Krajnc, prevajalka dela, in Janez Pipan, pobudnik izdaje in avtor spremne besede.

Predstava in njena uprizoritev
Obsežna znanstvena študija, pravzaprav habilitacijsko delo Jensa Roselta torej ni še ena iz niza filozofskih knjig s področja fenomenologije, temveč z vidika te filozofske discipline in njenega aparata obravnava gledališče in njegove fenomene. Gledališče pa je po svojem bistvu minljivo – ponovljiva je sicer uprizoritev, predstava sama ostaja neponovljiva, enkraten dogodek, ki si kljub svojemu ponavljanju ali uprizarjanju nikdar ni enak; tudi če gre isti človek naslednji dan spet gledat uprizoritev, ki jo je gledal včeraj, ta ne bo enaka včerajšnji, kot tudi sam gledalec (z vsemi svojimi novimi izkušnjami) ne bo isti kot včeraj. Včerajšnja predstava torej ne bo enaka današnji, kar pomeni, da je uprizoritev ponovljiva, predstava sama pa ne.

Fiktivni medprostor – trk gledalca in igralca
Večina gledaliških teorij se je vse doslej posvečala nastajanju uprizoritve, ne pa temu, kako se predstava zgodi, pri čemer je ključnega pomena srečanje med igralci in gledalci. Roslet na gledališče sicer gleda iz vseh zornih kotov, usmerjen pa je, kot temu pravijo fenomenologi, v medprostor odra in avditorija – kjer se zgodi trk med igralci in gledalci.

Kot v spremni študiji opozarja Janez Pipan, Roseltove "knjige ni mogoče brati mimo konteksta, ki so ga v sodobni gledališki teoriji kartografirale študije, kot so Postdramsko gledališče Hansa-Thiesa Lehmana in Estetika performativnega Erike Fisher-Lichte". Vendar pa gre v svoji študiji Roselt še dalje; njegov pogled, ki je obenem pogled (običajnega) gledalca in fenomenologa, ni usmerjen izključno na oder in uprizoritev, ki se tam dogaja, temveč se obrača nazaj v temò, h gledalcu. Njegovo zanimanje se obrača v fiktivni medprostor med odrom in občinstvom, kar pomeni, da junaki Roseltove "teoretske refleksije niso več dramatik, režiser, scenograf in drugi ustvarjalci uprizoritve (kot ponovljivega dejanja), temveč sta glavna junaka, čeprav ne enovite in čvrsto strukturirane predstave (kot neponovljivega dogodka), dva: igralec in gledalec.

Dva, ki se spoznavata
Roselta predvsem zanima, kaj se med njima dogaja oziroma kaj se zgodi - in kot piše Pipan v spremni besedi - "igralec svojega gledalca nikoli ne pozna vnaprej […] Nikoli ne ve, kaj ga čaka, dokler se ne dvigne zavesa, ko pa se to zgodi, je za vse, kar sta prej načrtovala, na neki način prepozno; igralec in gledalec sta prisiljena, da drug drugega spoznavata sproti med predstavo. O tem, kakšna bo predstava, odloča prav to naključno, enkratno, neponovljivo in tudi v najboljših primerih v bistvu spodletelo srečanje in (samo)spoznavanje".

Roseltova teorija torej temelji na gledališki minljivosti in dejstvu, da gledališkega dogodka ni, če pri njem nista soudeležena vsaj dva – igralec in gledalec (pri tem gre seveda v svojem raziskovanju še veliko dlje). Prav zato, in pa, kot pravita Pipan ter prevajalka Mojca Kranjc, ker delo odlikujeta tako humor kot preglednost, obenem pa t. i. pogled iz obeh strani – gledalčeve in teoretikove –, je Fenomenologija gledališča zanimiva tako za gledališke praktike in teoretike, kot tudi za gledalce, ki si želijo svojo izkušnjo poglobiti.