Poudaril je, da je umetnost v tem trenutku eden zadnjih branikov etike. "V tem trenutku je treba žrtvovati lepoto abstraktnega za resnico realnega," je opozoril.

V aktualnem času so dokumentarne predstave, ki opozarjajo na realno sliko sveta, poslanstvo gledališč, v katerih pa se pojavlja nova konservativnost. Tako menijo ustvarjalci dokumentarnih predstav, ki so se v torek v okviru 44. tedna slovenske drame (TSD) v Kranju zbrali na okrogli mizi Aktualne smernice slovenskega dokumentarnega gledališča.

Strah pred resničnostjo
Kot je dejal Ternovšek v predstavi o izbrisanih 25.671, so njihov naslovnik ne le gledalci, temveč tudi središča moči, ki ne opravljajo svojega poslanstva. "Zavezani smo delati za ljudi, ne za interes multinacionalnih korporacij," je poudaril in pritrdil ugotovitvi režiserja Sebastijana Horvata, da v številnih kulturnih institucijah vlada strah, zato se izogibajo realističnim predstavam.

"To je neki novi konservatizem, ki se pojavlja v gledališčih zadnje čase in ki je zradiral neodvisno produkcijo," je dejal Horvat iz umetniškega kolektiva Was ist Maribor?, ki se je lotil projekta o tovarni TAM in Igre o antikristu - Oratorija po mariborski nadškofiji. Gledališča se tako izogibajo tudi temu, da bi tovrstne predstave vabila v goste.

To so izkusili ustvarjalci predstave o izbrisanih. "Naša gledališča so zelo meščansko usmerjena, menijo, da publika v gledališče prihaja, da si oddahne od problemov vsakdanjega življenja," je povedala vodja Prešernovega gledališča Kranj Marinka Poštrak, a dodala, da v resnici ni tako in da je bila glavnina občinstva navdušena nad predstavo 25.671. Vendarle velja, da se v državnem birokratskem sistemu, v katerem posameznik ne šteje, izbris lahko zgodi komur koli.

Ternovšek je ministru za kulturo Urošu Grilcu predlagal, naj Prešernovemu gledališču nameni 30.000 evrov nepovratnih sredstev, da bi predstavo lahko zastonj odigrali v vsakem kulturnem domu v Sloveniji. "Ideja se mu je zdela fantastična, realizirana pa ni," je dejal Ternovšek in pojasnil, da se vse ustavi pri kulturnih domovih, ki se, razen svetlih izjem, za take predstave ne odločajo.

Horvat je opozoril, da gledališču prav dostop do javnosti nalaga specifično odgovornost. "Neoliberalna revolucija, ki se dogaja, je nekaj grozljivega in o tem moramo govoriti," je pozval in dodal, da mora biti gledališka perspektiva pogled z žabje perspektive, ne z oblakov.

Uršula Cetinski, direktorica in umetniška vodja Slovenskega mladinskega gledališča, v katerega dokumentarne oblike gledališča glede na tradicijo in poslanstvo posebej sodijo, je spomnila, da je bilo tovrstne predstave najlažje delati zadnjih pet let pred razpadom Jugoslavije in prvih pet let v novi državi, zdaj pa se prostor svobode iz leta v leto oži.

Pri aktualnih dokumentarnih projektih, ki so jih zaobjeli na nocojšnji okrogli mizi, se postavlja še vrsta drugih vprašanj, med njimi tudi varovanje zasebnosti posameznikov, katerih zgodbe pripovedujejo gledališča. Projekti iz resničnega življenja so zelo občutljivi, pozitivno pa je, da na tak način ljudje iz ulice dobijo svoj glas in lahko dosežejo širšo javnost, kar jih navda s ponosom in dostojanstvom, ugotavljajo ustvarjalci.

V priloženem videu si oglejte, kdo so nominiranci za nagrado Slavka Gruma, ki jo bodo podelili v nedeljo ob koncu 44. tedna slovenske drame.