V Mini teatru so novo sezono pretekli konec tedna odprli s postdramsko predstavo Vračanje (Revenir), ki obenem pomeni tudi čisto dobesedno vrnitev uglednega francoskega gledališkega ustvarjalca, Pascala Ramberta, pod okrilje Mini teatra. Ena izmed odmevnejših uspešnic lanske gledališke sezone sploh je bilo namreč prav Rambertovo Zapiranje ljubezni, boleče neizprosen, a katarzičen spopad na bojišču ljubezni, ki sta ga v režiji Ivice Buljana odigrala Marko Mandić in Pia Zemljič.

"Nikogar nisem skušal živcirati"
Če je Rambert, ki je tokrat predstavo tudi režiral, Vračanje po lastnih besedah sicer "zasnoval kot nadaljevanje Zapiranja ljubezni", pa tega ne gre jemati preveč dobesedno. Njegov "plesni dialog po smrti" je namreč veliko bolj avantgardna, na prvi pogled manj dostopna predstava kot njena predhodnica. Petinštirideset minut, kolikor postavitev traja, obiskovalec preživi v popolni, neprebojni temi (pred vstopom vas bodo prosili, da telefone popolnoma izklopite), v kateri rahli občutek napetosti in nelagodja še spodbuja tih brenčeč zvok, ki se v prvih dveh "dejanjih" sliši iz ozadja. "Nisem revolucionar in ne bi rad živciral ljudi," na moje vprašanje, ali je tak občutek dezorientacije skušal vzbuditi načrtno, po sobotni premieri odvrne Rambert. "To je tehnika za umiritev, tudi vizualno, ki nam pomaga priti v stanje, ko se lahko vrnemo k samim sebi. Ko zapremo oči, gremo lahko vase. Na neki način je izkušnja podobna meditaciji."

Na tej podlagi absolutne črnine se nato odvije nem dialog oziroma med igralcema, ki sta skoraj do konca skrita za okostnjakoma in tako na trenutke spominjata na akterja poetičnega plesa smrti. Skozi svoje gibe načenjata motive hrepenenja, ljubezni, spolnosti in intime. Tudi tokrat, čeprav na drugačen način in manj konfrontativno kot v Zapiranju ljubezni, ustvarjalci gledalca soočijo s popolno goloto.

Sicer pa boste morali do zaključkov o temah in vsebini predstave priti sami, opozarja Rambert. "Ustvarjati skušam podobe, a le do neke meje - reciva 45 odstotkov. Ostalih 55 odstotkov morate dodati sami. Tak je moj način dela - svoboden. Ustvarjam praznine in okvirje, na katerih lahko nato ljudje razvijajo svojo domišljijo, ne da bi jih pri tem usmerjal. "S to predstavo sem hotel povedati to in to" - ne, to je ravno nasprotno od tega, kar skušam doseči."

"Kar se mene tiče, v predstavi ni teme ali sporočila. Gotovo se ukvarja s smrtjo, lepoto in časom - vsak segment je zelo natančno odmerjen. Ko vanjo vstopiš, pa ti daje prostor za lastne projekcije, gledalčev dialog s seboj. Ljudem skušam pokazati, kako naj ustvarjajo sami s sabo."

Svoja igralca, Anjo Novak - dekle, ki je pred kratkim na Festivalu slovenskega filma dobilo nagrado za najboljšo igralko - in Žana Perka je Rambert s pomočjo igralskih delavnic oz. avdicij izbral, še preden je predstavo sploh napisal. Gotovo sta torej v njeni genezi imela pomembno vlogo? "Izbral sem ju, ker sta imela bogato domišljijo, zaradi njunega živahnega notranjega sveta, kar je vidno tudi s prostim očesom. Ne premikata se na morbiden način, pač pa tako, da gibi odražajo njun značaj."

"Na avdicijo je prišlo približno trideset mladih slovenskih performerjev. Rekel sem jim: proces bo dolg, naporen, nihče vas ne bo videl, zelo vam bo vroče in še goli boste. Pa so še vseeno hoteli sodelovati!"

S tem, ali bo Vračanje ponovilo uspeh Zapiranja ljubezni, se ne ukvarja. "Ne tiče se me, ali bo predstava uspešnica ali ne, ali bo ljudem všeč ali ne. Jutri bom v Parizu in pojutrišnjem v Moskvi ... Od Mini teatra je odvisno, ali bo šla predstava na kaka gostovanja."