Goli oder se vrača. Kaj se je zgodilo tako usodnega, da ste se odločili festival ponovno organizirati oziroma obuditi?
Pravzaprav se je smiselno vprašati, kaj se je zgodilo tako usodnega, da smo festival za eno leto zamrznili. Nikoli nismo imeli namena festivala pokopati, v teh 13 letih smo tako ožja festivalska ekipa kot širša improscena in zainteresirana javnost ves čas imeli močan zagon za delo in prepričanje o smiselnosti tega dela. V letu 2013 pa je nastala izredno težka finančna situacija KUD-a France Prešeren, ki je bil do lani producent festivala. Tako se ni bilo mogoče izogniti izgubi Golega odra za eno leto. Festival zdaj ponovni zagon doživlja pod produkcijskim okriljem Zavoda Federacija.

Kako je na razvoj festivala vplival enoletni počitek?
Za celotno domače ustvarjanje na področju improvizacijskega gledališča je bil težek finančni položaj trnovskega KUD-a hud udarec, saj se je morala že tako obrobna scena razseliti na več koncev, se še močneje truditi za povezavo med različnimi improprojekti, iskati novo občinstvo in delovati v precej podhranjenih in podrejenih razmerah. V takih razmerah smo se znova prepričali, da je Goli oder nujen. In da je zasledovanje njegovih ciljev - prikaz mednarodnega dogajanja na področju gledališke improvizacije, raziskava in izmenjava zamisli med zbranimi umetniki, povezovanje domačih in tujih ustvarjalcev, profesionalizacija improvizacijskega ustvarjanja – bistvenega pomena.

V kakšnih razmerah pa je zdaj Goli oder znova oživel?
Razmere za neodvisno umetniško produkcijo v Sloveniji so sicer vsako leto slabše, ne samo na področju improvizacijskega gledališča, ampak na vseh umetniških področjih, in tudi naš festival je večinoma zgrajen na ogromni količini prostovoljnega dela. Po eni strani mi je vedno znova čarobno opazovati vse te ljudi, ki podpirajo festival, ki se mu predajajo na tak in drugačen način, ki so pripravljeni vložiti vanj veliko časa in energije, ker verjamejo, da so njegovi vplivi pomembni za vse nas. Po drugi strani pa me tak položaj žalosti, saj ne dela v prid enemu glavnih ciljev festivala – profesionalizaciji improvizacijskega gledališča. Hkrati me skrbi, da s privolitvijo v prostovoljno ali podplačano delo na področju umetnosti podpiramo siceršnjo široko razširjeno miselnost, da delo na področju umetnosti ni pravo delo ali da umetniki tako ali tako iz lastne želje ustvarjamo in zato ne potrebujemo plačila.

Goli oder je izgubil svoje stalno bivališče. Oder v KUD-u France Prešeren v Trnovem v Ljubljani je bil res tak goli oder in tista dvorana kar nekako zlita s festivalom. Letos bo razseljen. In celo iz Ljubljane se bo za kakšen dan odpravil. Zakaj?
Res je, pogrešali bomo KUD-ov oder. In predvsem celotno živahno dogajanje v KUD-u, preplet različnih improprojektov, druženja pred predstavami in po njih. Tam je festivalsko vzdušje res prišlo do izraza in vzpostavljalo nekako domače, intimno, a hkrati prehodno in živahno ozračje. Sem pa mnenja, da je za vsak festival dobro, da vsakih nekaj let doživlja nove izzive in se preizkuša v različnih kontekstih. Letos se festival v sodelovanju z Zavodom Bunker pretežno odvija v Stari mestni elektrarni, za en dan pa se seli v Prešernovo gledališče Kranj v sodelovanju s Kulturno umetniškim društvom Kiks. Novi prizorišči prinašata svež zagon in tudi nove izzive, kar zadeva uprizarjanje, stik z občinstvom in umeščanje v razvejano in vselej brbotajočo neodvisno sodobno-umetniško sceno. Odločitev o gostovanjih v drugih slovenskih mestih pa je bila na mizi že pred leti. Največ produkcije tovrstne umetnosti se dogaja v Ljubljani, prav tako je prepoznavnost improvizacijskega gledališča najmočnejša tukaj. Imamo pa željo, da bi možnost doživetja te žive umetnosti ponudili tudi drugod. Letos se podajamo v Kranj, drugo najbolj improvizacijsko mesto v Sloveniji.

Kakor koli, kaj je tema letošnjega festivala?
Tema letošnjega Golega odra so mali svetovi, ki ponujajo drugačne odnose – posvečen bo namreč majhnim zasedbam in posebnostim, ki so posledica intimnejših odnosov med ustvarjalci. Obenem pa ima ta tema tudi bolj družbeno angažirano noto. Življenje v sodobnih oblikah kapitalizma namreč postaja nevzdržno in ena od strategij preživetja je, da razvijamo in na vse pretege ščitimo male svetove, ki nam ponujajo drugačne odnose. Z umetniškim delovanjem ne moremo proizvajati velikih družbenih sprememb, lahko pa naredimo prostor za kolektivno ustvarjanje, prostor, v katerem je mogoče preživeti in se pri tem celo dobro imeti. Obenem na mikroravni razvijamo modele sodelovanja in soustvarjanja, za katere verjamemo, da se jih da uporabiti tudi drugje.

Uvod v festival oziroma uvodna predstava bo letos nekaj posebnega. Zakaj?
Festival začenjamo s predstavo Počasna improvizacija francoskega gledališča Compagnie Combats Absurdes. Vrhunska performerja Matthieu Loos in Marko Mayerl imata res neverjetno odrsko senzibilnost in pretanjen posluh za občinstvo, prostor, čas in drug drugega. To doživeti je res velik užitek, prava gledališka poslastica. Obenem je predstava posebna, ker je znotraj improscene precej radikalna. Avtorja z lastno metodo počasne improvizacije suvereno dokazujeta, da ne gre verjeti večkrat samoumevno sprejetemu prepričanju gledaliških improvizatorjev, da sta hitrost in naglica tisti, ki prinašata spontanost.

Festival se je tako kot improvizacijsko gledališče v tem našem prostoru nezadržno širil. Se je ta ekspanzija ustavila? Zakaj?
Ekspanzija se je definitivno ustavila. Pa me sama ustavitev širjenja ne skrbi, večna rast in širjenje, ki ju tako radi danes propagirajo, nikomur ne koristi, niti umetniškim projektom ne. Nevarno pa je, če ostajamo na isti ravni kvantitete ali jo še povečujemo, kvaliteta pa ostaja tam, kjer je že bila, ali se še niža. Pomembno je, da imamo kot festival in tudi širša improskupnost ves čas v mislih skrb za razvijanje umetniške improvizacije, za poglabljanje znanj in metod, za iskanje novih pogledov in možnih uporab gledališke improvizacije. Ocenjujem, da je za zdaj v Sloveniji precej ustvarjalcev, ki so se pripravljeni temu posvečati in delujejo z veliko zagona. A dejstvo je, da to čez nekaj let ne bo dovolj, brez večje finančne podpore se bo razvoj ustavil. Trenutno imamo čudovito mlado generacijo ustvarjalcev, ki pa se bodo čez nekaj let nehali posvečati umetniški improvizaciji, ker bodo morali preživeti z nečim drugim – ali se bodo podali v druge poklice ali pa ostali znotraj polja improvizacije, a se predvsem posvetili komercialnim in zabavljaškim projektom. Veseli me, da bodo vsaj od tega lahko živeli, a to ne bo pripomoglo k razvoju umetniške improvizacije.

Festival Goli oder se je v dvanajstih letih delovanja uveljavil kot eden najpomembnejših festivalov za improvizacijsko gledališče v Evropi in Severni Ameriki. Kako?
Res je. Gre za razmeroma majhen festival, če ga primerjamo s sorodnimi festivalu po svetu, a je hkrati zelo prodoren in vpliven festival. Mislim, da zaradi raziskovalne razsežnosti festivala. Ne gre le za prikaz mednarodnega dogajanja, ampak za soustvarjanje smernic razvoja improvizacijskega gledališča. Umetnike povezujemo na delavnicah, pogovorih in v festivalskih produkcijah, na improvizacijo gledamo široko in jo postavljamo v različne kontekste, hkrati delujemo z veliko samorefleksije. Zaradi vseh teh stvari nam kljub veliki finančni podhranjenosti uspeva gostiti vrhunske mednarodne ustvarjalce, kar daje festivalu še dodatno moč.

Kje se konča improvizacija? Kdaj ne moremo več govoriti o improvizaciji, ampak o vnaprej režiranem nastopu?
Improvizacijske predstave vključujejo zelo različne mere improvizacije in vnaprej začrtanih smernic. Za kakšno razmerje se odloči ustvarjalec, je odvisno od koncepta predstave. V vsakem primeru gre za živo umetnost. Bistveno je, da se performerji ves čas zavedajo konteksta, da so odprti za dogajanja v občinstvu in na odru, da se ves čas poigravajo drug z drugim in z vsemi elementi, ki sestavljajo dogodek, da so prisotni.

Skupni imenovalec nastopajočih, ki so se v preteklem letu predstavili na "golem odru", je humor, smeh … Lahko improvizacijsko gledališče sploh deluje brez tega elementa?
Lahko, zagotovo, obstajajo improvizacijske predstave, ki ne vključujejo prav veliko smeha. Je pa res, da že sama spontanost in resnično prepoznavanje trenutka prinašata v tovrstne predstave humor. Nekaj čudovitega je v trenutku, ko performer na odru res sledi svojemu soigralcu, dobro prepozna zgodbe, ki že visijo v zraku, in v polnosti jadra skupaj z občinstvom. To samo po sebi sproža smeh, ker je tako življenjsko in hkrati posebno, da se vsi elementi dogodka povežejo v eno samo brbotajočo celoto. Je pa treba razlikovati med zabavljaško in umetniško improvizacijo. Pri prvi je osnovni namen nasmejati občinstvo. Improvizacija je odličen trening za komike, TV-voditelje, "stendap komike" in scenariste, saj vključuje veliko znanja o gradnji komičnih situacij. Za umetniško improvizacijo pa je bistveno, da ves čas prevprašuje navidezne samoumevnosti sveta in ne zgolj kopira že ustaljene popkulturne forme. Da se loteva vsakršnih družbenih tem in da črpa iz osebnih perspektiv in zgodb ustvarjalcev. Prav tako jo spremlja humor in še tako težke družbene teme lahko obdeluje z veliko smeha.

Goli oder je produkcijsko majhen festival. Temu primerna je tudi medijska izpostavljenost. Zakaj je improvizacijsko gledališče še vedno na samem robu gledališkega dogajanja?
Neodvisna umetniška produkcija je že po definiciji na robu. Ker za sabo nima velikih institucij in lobijev, ki bi se vsakodnevno borili za njo, ker za sabo nima močne finančne in marketinške podpore. Podobno je z improvizacijskim gledališčem. Obenem lahko izgubi osnovno usmeritev, če preveč stopa v komercialne vode in v mainstreamovsko kulturo, saj mora na poti sklepati preveč kompromisov in izgubi določeno mero radikalnosti. Deloma pa je marginalnost improvizacijskega gledališča, povezana tudi z dejstvom, da je Slovenija majhna država z le eno gledališko akademijo, na kateri pa improvizacije ne poučujejo. Stika med klasično institucionalno produkcijo in neodvisno gledališko sceno je vedno več in prepričana sem, da se bo tudi to v prihodnosti spremenilo. Na gledaliških gimnazijah je improvizacija že pomemben del kurikuluma.

Vem, da je to zelo nehvaležno, a vendar; koga bi izpostavila na letošnjem festivalu?
Izpostavila bi letošnjo festivalsko novost - program Stara prijateljstva, nove ljubezni, v okviru katerega Goli oder odpira prostor določenim duetom in triom za intenzivnejšo izmenjavo in možnost razvijanja novih konceptov, ki bodo kot eksperiment prvič zaživeli pred občinstvom. Za to smo se odločili, ker imajo improvizacijski ustvarjalci, čeprav se večkrat srečujejo na mednarodnih festivalih, redko priložnost, da globlje povežejo svoje delovne procese. Obenem tako povezujemo domače umetnike z ustvarjalci iz tujine. V tem programu sodelujejo Alenka Marinič in Matthieu Loos, Gregor Moder in Lee White ter Hannu Risku, Inbal Lori in Vid Sodnik.