Fassbinder, ki so ga zaznamovali nenehni škandali v intimnem in socialnem življenju, je v liku Petre von Kant izdelal zrcalno podobo svoji osebnosti, a ne zgolj zato, da bi našel snov za fikcijo, temveč da bi preko nje laže razumel lastno bolečino, težave v ljubezni, iskanje in boje v ljubezenskih odnosih ter se dokopal do obče resnice o človeku in njegovi ujetosti v ustaljene miselne vzorce.
"Gre za ogledalo – kot da Fassbinder ustvarja ogledalo, v katerem bi lahko gledal sebe," je zapisal francoski režiser Arthur Nauzyciel, ki prvič režira v tem delu Evrope. K sodelovanju so ga povabili v ljubljanskem Mini teatru, Mestnem gledališču Ptuj in SNG Nova Gorica, ki so združili moči v koprodukciji Grenkih solz. Ljubljanski premieri bosta januarja sledili še ptujska in novogoriška.
Grenke solze Petre von Kant razgrinjajo pet prizorov iz življenja uspešne modne oblikovalke, spremljamo naklonjenost med Petro in Karin, ki preraste v tesen ljubezenski odnos, nazadnje pa Karin zapusti Petro, ki je tako že tretjič v življenju ostala zapuščena in obupana, a ob podpori mame in hčerke na koncu le spozna, da jo je ta izkušnja pripeljala do nekega novega, bistvenega spoznanja.
Umišljija in življenje prepletena v skupno dobro
Nauzyciel gledališče razume kot prostor neskončnega samoizpraševanja, kjer se vedno znova preverjajo ustaljeni vzorci in koncepti, temu pa se odlično prilega tudi projekt z odprto formo, usmerjeno v raziskovanje. Kot pravi režiser, Petra von Kant govori tudi o enaki pomembnosti domišljijskega in resničnega življenja. Naše imaginarno življenje, fantazije, sanje in iluzije so enako pomembni. Petra von Kant ima možnost, da ustvarja svoje modne kolekcije in preobraža svoje življenje ter domišljijski svet v umetnino, ki postane resnična.
"Zato je pomenska vrednost Petre predvsem v tem, da opozarja na potrebo postavljanja sebe v takšen položaj – nov položaj, ki je zunaj varnega ustaljenega območja," je še zapisal Nauzyciel. Obenem gre pri vprašanju, kako sprejeti resničnost preko umišljije, tudi za vprašanje, kako ustvarjamo umišljijo s svojim življenjem. Nauzyciel še poudarja, da je umetnost nujno soočanje z resničnostjo, ustanovitev skupnosti, ki skupaj ustvarja umetniški projekt s skupno nalogo in ciljem, pa utopični projekt, ki nasprotuje individualizmu v družbi.
Izključen in dvolične meščanske družbe
Besedilo je Fassbinder, eden najpomembnejših avtorjev evropske kinematografije povojnega časa, samooklicani enfant terrible nemške kinematografije in eden redkih režiserjev, ki se je pogosto znašel na prvih straneh tabloidov, napisal kot gledališko igro in ga leta 1971 tudi uprizoril, leto kasneje pa pretvoril v enega svojih najuspešnejših in poznanih filmov.
V svojih delih je Fassbinder skušal razkrinkati dvoličnost nemške meščanske družbe, v kateri se je, tudi zaradi svoje istospolne usmerjenosti, vedno počutil izključenega. Obkladali so ga z oznakami mizoginije, izdajalstva in antisemitizma, igro Grenke solze Petre von Kant pa so kritiki ožigosali tako za homofobno kot sovražno do žensk.
Kot pravi Nauzyciel, igra Nemčijo kaže kot stravmatizirano postnacistično državo, ki ima opravka z novim valom liberalizma in kapitalizma, to ideologijo pa spretno razgalja tudi na ravni odnosov, navad in intime.
V predstavi igrajo Helena Peršuh, Milena Zupančič, Urška Taufer, Medea Novak, Arna Hadžialjević in Vesna Vončina, na videu Voranc Boh in Uroš Kaurin. Besedilo je prevedel Lado Kralj, scenograf je Riccardo Hernandez, oblikovalec luči Scott Zielinski in kostumograf Gaspard Yurkievich. Kot oblikovalec zvoka je sodeloval Beno Gec, oblikovalec videa Domen Martinčič, lektorica Laura Brataševec, asistent režiserja je Juš A. Zidar in asistent scenografa Tine Tribušon.