Rainer Werner Fassbinder, enfant terrible nemškega gledališča in inovator nemškega filma, nevrotik, prepirljivec s karizmo, ki so mu številni sledili, je besedilo Grenke solze Petre von Kant napisal v enem letu čez Atlantik, ob pristanku na ameriških tleh, pa se je – tako pravijo – nemudoma obrnil, da bi lahko doma začel priprave na igro. In tudi film je nato nastal po hitrem postopku. Fassbinder se je zgledoval pri hollywoodskih melodramah Douglasa Sirka, celotno dogajanje pa je zaprl v en sam prostor, prostorno klavstrofobičen, podobno kot čustva glavne junakinje Petre von Kant, ki se zaljubi v mlado Karin in se ji pusti izkoriščati, čeprav se tega morda ne zaveda, tako kot sama odriva ženske okoli sebe, mamo, hčerko in Sidonijo.

Besedilo je v slovenščino prevedel Lado Kralj, na povabilo Mini teatra, MG-ja Ptuj in SNG-ja Nova Gorica pa je uprizoritev režiral francoski režiser Artur Nauzyciel. Uprizoritev ne odstopa od filmske podlage, v njej najde že omenjeno klavstrofobijo čustev prikazano s scenografijo, tokrat salonsko s kosmato preprogo na rampi in velikansko sliko namesto zavese, tako da je celotno dogajanje v ospredju, ostanek odra pa ostaja zakrit razen spodnjih 30 centimetrov, kar vnaprej napoveduje prihode igralk (scenograf Riccardo Hernandez). Prav tako režiser ni iskal nove glasbene podlage, ampak je ostal pri tisti iz filma; The Great Pretender in Smoke Gets Into Your Eyes Plattersov, ki v povezavi z estetiko izrazito sodobnega razkošnega minimalizma deluje nekoliko odtujeno in zastarelo. Že v filmu so izstopali razkošni kostumi, tokrat pa satenasto sijejo kot z brvi modne oblikovalke Petre von Kant, kar je poklic glavne junakinje (izčiščena, precej gledališko netipična kostumografija je delo francoskega kreatorja Gasparda Yurkievicha).

Uprizoritev se s tako zmanjšanim manevrskim prostorom in ujetostjo v lepoto nekega salona – kjer poleg Petre (Helena Peršuh) prebiva nema asistentka (Vesna Vončina), pogosto bolj kot ena izmed dramskih oseb postavljena na oder kot del interjerja ali pa vsaj kot krasen salonski lev, ki se iz samega dolgčasa preteguje tam na tisti preprogi – naslanja predvsem na čustva glavne junakinje. Ta so podana z natančno izdelano melodramatično niansiranostjo, vendar ostajajo na ravni besed, brez okrepljene gledališke akcije razen gestike in mimike, ponekod celo humorno nastrojene. Manj melodramatična in bolj prevzetno dejavna je velika preurejevalka, ljubimka Karin (Arna Hadžialjević).

V tako statično zasnovani uprizoritvi, poleg igralske interpretacije, največ prostora najde neverjetno dodelana luč, kot je na gledaliških odrih ne vidimo pogosto. Režiserjev stalni sodelavec Scott Zielinski je zasnoval luč v službi Petrinih čustev, ki jih ne le osvetljuje/zatemnjuje, ampak tudi kroji, ko v navezi z masko (Empera) razkriva bledico igralk, ki jim takoj nato na usta kane nekaj barve, kar je posledica premišljene igre svetlobe in maske, ki se odzove na določeno luč.

Uprizoritev ima dodelano estetsko plat in verjetno je tudi vsak najmanjši premik tam v duhu Petrinih čustev in travm, a marsikaj gledalcu lahko uide oziroma mu ne sporoča želenega. Kar privede do tega, da se pred nami odvija vzvišeno melodramatično življenje Petre von Kant, napol sanjsko, napol realno, večinoma pa ujeto v precejšnjo enoplastnost, ki jo presekata glavna igralka in luč kot podpornica in tudi kazateljica čustev osrednjega lika.