To ni prva pozornost tuje kritike, ki je je deležna slovenska praizvedba besedila Heinerja Müllerja. Predstava, ki je nastala v koprodukciji Cankarjevega doma in Novega kazališta Zagreb, je tudi dobitnica nagrade kubanskih kritikov in pisateljev za najboljšo tujo predstavo, uprizorjeno na Kubi leta 2009, prav tako je bila proglašena za najboljšo tujo gledališko izvedbo v New Yorku leta 2011.
Pred kratkim je Buljanova režija pritegnila tudi pozornost francoskega časnika L'Humanité in Guardianovega kritika Andrewa Haydona, ki je med drugim zapisal, da predstava prikazuje "najbolj dejanskega Macbetha, kot ga boste kdaj koli videli, obenem pa grozljivo kliče v spomin strahove in še vedno prisotne grozote nedavnih spopadov v nekdanji Jugoslaviji". Buljanova uprizoritev, ki nikoli ne vzbudi občutka, da ponuja eno samo poanto, se "istočasno pokloni tako Shakespearu kot njegovemu interpretu in teoretiku Müllerju". "Predstavljam si, da bi bila lahko ta predstava za moje prijatelje iz nekdanje Jugoslavije in vzhodne Evrope nekaj popolnoma ''normalnega''. Nočem omalovaževati britanskega Shakespeara, ki je načeloma nekaj povsem drugega, vendar pa ne bi bilo slabo, če bi bile take predstave tudi za nas 'nekaj povsem običajnega'," je med drugim zapisal.

Vročekrvnost in nasilnost, ki ju premore le slovenščina
Kot najbolj fascinantno omenja to, da je, podobno kot se je Müller odmaknil od Shakespeara, Buljan Müllerja ponovno približal Shakespearu. "Besedilo je odigrano drugače od vseh besedil Heinerja Müllerja, ki sem jih kdaj koli videl, obenem pa gre še vedno za zelo prepoznavnega Macbetha. Razlog za to se seveda delno skriva tudi v tem, da besedilo ni v nemščini. Müllerjeva poezija tudi v angleškem prevodu ohranja nekaj svoje hladne togosti. S prevodom v slovenščino je besedilo dobilo nasilnost in vročekrvnost, ki ju nisem še nikoli slišal v njegovih delih. Tudi v predstavi Preklet naj bo izdajalec svoje domovine (zanimivo, prav tako slovenska predstava s hrvaškim režiserjem) lahko opazite zmožnost slovenskega jezika, da prenese izbruhe nasilja ali podaljšano kričanje, ki ga na primer angleščina (in rekel bi, da tudi portugalščina) preprosto ne (z)more. Kar bi rad dodal - spet, še posebej očitno v luči Preklet … - je zavidljiva telesnost igralcev," še piše britanski kritik.
"Buljanova estetika s pretežno lokalno igralsko zasedbo zares dobi krila ... Predstava se igra na okroglem prizorišču, formatu, ki ga sicer resnično sovražim. Tukaj ''okrogel oder'' obkrožajo beli plastični vrtni stoli oz. stoli za na plažo, ki označujejo sorazmerno majhen kvadraten oder sredi mnogo večjega avditorija Incrível de Almadense (navadno v dvorani vlada ogromen proscenijski lok, na katerega sem se med predstavo naslonil). V predstavi so uporabili tudi obe vrsti balkonov in celoten oder dvorane, po katerem so igralci dirjali, topotali, plezali in kričali, vendar pa se prava vsebina nenehne, kinetične akcije odvija tik pred nami – igralsko ''zaodrje'' je nekaj stolov v prvi vrsti z napisom ''rezervirano'', na katerih se igralci sedé celo preoblačijo. In to mi je bilo zelo všeč."
Predstava, ki jo je doslej videlo občinstvo v New Yorku, Seulu, Havani, Beogradu in Zagrebu, je na Portugalskem gostovala 8., 9. in 10. julija. Slovenski gledališčniki – v glavnih vlogah nastopajo po Haydonovih besedah osupljivi Marko Mandić ter Milena Zupančić in Jure Henigman - so nastopili v družbi zvenečih imen svetovnega gledališča, kot so madžarski koreograf Jozef Nagy, nemška skupina She She Pop, kultna britanska skupina Cheek by Jowl režiserja Declana Donnellana, francoski režiser Joel Pommerat ter italijanska avtorja Pippo Delbono in Emma Dante.