"Rafinirano ponarejen" je Richard III.; vsaj Richard III. Thomasa Ostermeierja po novem prevodu dramaturga Schaubühneja Mariusa von Mayenburga. Ostermeierjev Richard je predvsem … neopazen. Ko govori z ljudmi, se skloni; skloni se še bolj, kot se ´mora´ skloniti zaradi grbe; skoraj plazi se in opazuje iz žabje perspektive; v bistvu je kot otrok, ki žabi odtrga krake in se smeji ob opazovanju njenega trpljenja, kot otrok, ki želi ubiti vrstnike v vrtcu, ki ga zasmehujejo zaradi tega ali onega. Vse bi naredil za to, da bi bil del 'the cool kids'; niti ne nujno njihov vodja; samo njihov del.
Daleč je od Richarda kot premišljenega stratega, kakršnega je natančno pred 60 leti v legendarnem filmu uprizoril Lawrence Olivier; daleč od neposredne interpretacije ostrovidne in neposredne sodbe Richarda, ki jo v dialogu s kraljico Elizabeto izgovori kraljica Margareta: "Zakaj sipaš sladkor po tem ustekleničenem pajku, čigar smrtonosna mreža te bo ujela? Bedakinja, bedakinja! Vihtiš nož, ki te bo ubil. Prišel bo čas, ko si boš želela, da bi ti pomagala prekleti to strupeno grbavo krastačo. (gre za prosti prevod iz izvirnika)" Vsaj na začetku.
Globe sredi Berlina za neko šestmestno vsoto
Z vsakim zločinom, ki ga stori, in z vsakim truplom, ki ga pusti za seboj, Richard bolj in bolj postaja inkarnacija zla: "Tako globoko stojim v krvi, da se grehi kar lepijo name." Vse do končnega prizora, v katerem se goli Richard z mrtvaško v belim obrazom, premazanim s skuto, odlepi od lepljive mlake grehov, izreče znamenite besede "Kraljestvo za konja" in obvisi sredi Globa. Ja, sredi Globa. Prav za to predstavo so v gledališču Schaubühne eno dvorano predelali v 'Globe'. Predelava ja stala "neko šestmestno vsoto", ta oder pa naj bi uporabljali tudi za druge predstave.
Ostermeier, ki je morda trenutno celo najbolj najboljši interpret Shakespearja med gledališkimi režiserji – ali vsaj najbolj konsistenten v izvirnosti -, meni, da arhitektura gledališča Globe omogoča veliko boljše soočenje igralcev z občinstvom, bolj igralce mami k sprotni improvizaciji. In zato tokrat še bolj kot v Hamletu, ki se dogaja v klasičnem ´white boxu´, do izraza pride izjemna igra Larsa Eidingerja, ki je prav kot Hamlet postal prava gledališka zvezda, tudi junak mnogo mladih ljubiteljev gledališča.
Lars Eidinger: Igranje je kot seks
Morda bi Eidingerja lahko primerjali z našim Markom Mandičem. Eidingerjeva igra je ekscesna in ekstremna in tudi njega so spraševali, zakaj se tolikokrat sleče na odru. No njegov odgovor v intervjuju za časopis Die Zeit se zdi, da bi lahko bil tudi Mandičev: "Moj poklic je kot seks. Pravzaprav je isto. Vsaj zame. Pri obojem gre za zelo senzibilno komunikacijo s sočlovekom. Nekoč sem se sicer več slačil kot danes in morda včasih tudi zato, da sem pritegnil pozornost. Ampak zdaj me ta tema že dolgočasi." Ampak ne gre le za Eidingerja in druge igralce. Evforija okoli Schaubühneja in nenehno razprodane predstave so dejanski fenomen.
Pravzaprav bi lahko rekli, da Ostermeier sledi pogledom francoskega filozofa Alaina Badiouja na vlogo gledališča. Badiou je novembra tudi bil gost razprave o demokratičnem despotizmu v Scahubühneju, ki tudi letos organizira niz pogovorov pod naslovom Streit ums Politische (Besedni spopadi o političnem). Lahko bi jih lahko primerjali z novim programom zagrebškega narodnega gledališča, Filozofskim teatrom. Kot pravi Schaubühnejev dramaturg Florian Borchmeyer, se Schaubühne že nekaj let v predstavah in razpravah ukvarja z "možnostjo demokracije v družbi, ki jo popolnoma prežemata ekonomska logika in argument (durchökonomisierte Gesellschaft)".
Politično gledališče = kritika + utopija
Konkretno, Schaubühne želi razvijati politično gledališče, ki pa ni izgovarjanje manifestov in prenos kaosa protestniških manifestacij na oder; tudi mu ne gre za dokumentarni teater, ki na oder skoraj citatno prenaša konkretno politično in zgodovinsko snov; ne gre mu za skoraj agresivno in preveč nazorno konfrontacijo občinstva z družbenopolitičnimi problemi, kot to, denimo, počne ´emigrantsko gledališče´, v kar se je tako rekoč spremenil Gorki v intendantskem mandatu Shermin Langhoff.
Ne, Schaubühne želi razvijati politični teater v v formi, ki nadaljuje tradicijo dramskega gledališča in od občinstva zahteva, da samo prepozna političnost posamezne predstave. Kot pri Shakespearju, čigar besedila seveda so politična in tudi uprizarjanje Richarda III. je bilo politični dogodek, precej očitna propaganda za Tudorje, ki so na oblast prišli prav po smrti Richarda III.
Tudi Alain Badiou je v pogovoru z Borchmeyerjem dejal, da postdramsko gledališče, skoraj v vseh oblikah, ostaja na ravni opazovanja sveta. Takšno gledališče postane prostor cirkulacije idej, predmetov in teles, postane prostor ponovitve slabo organizirane (leve) opozicije ali z Badioujevimi besedami: "Ko se gledališče samoomeji na vlogo ogledala, v katerem gledamo le propad nekega sveta, se mi takšno gledališče – tudi če samo sebe razume kot avantgardno – zdi konzervativno gledališče. To je koncept gledališča kot konca gledališča. /.../ To je po mojem mnenju nihilistično gledališče.«
Po Badiouju je pravi politični teater tisti, v katerem za napetost skrbi trenje med utopijo in kritiko. Kritično funkcijo gledališča vidi v predstavljanju dejstva, da `svet` (beri: družba) ne obstaja, da med ljudmi ni več nobene zveze, razen konflikta. Utopična funkcija gledališča pa pomeni namig na možnost sprave, na možnost, da svet `svet` vendarle (lahko) obstaja. Ta dvojna funkcija je po Badiouju osnova političnega gledališča.
Obraz kot drugi oder
In shakespearijanska tragedija, katere ena velikih tem je – kot pri vseh tragedijah – "ne-možnost, da bi živeli v skupnem svetu" (Badiou), to dvojno funkcijo izpolnjuje. Prav za to ne-možnost skupnega sveta gre vedno znova v Ostermeierjevih inscenacijah Shakespearja. Politično razvija skozi psihologijo oziroma realna politika je le izpeljava osebnih napak, čudaštva, kompleksov (ki so posledica telesnih hib). Zato tudi v uprizoritvah Shakespearja sijajno funkcionira Ostermeierjev zaščitni znak, uporaba kamere, ki v ozadje projicira bližnje posnetke (izmaličenega, grdega, napetega ...) obraza glavnega junaka.
Ko Richard ´mlati´skuto in krompir (in vedno znova je to skuto in krompir, dokler si skute ne razmaže po obrazu in z mrtvaško bledico sam oglasi svoj skorajšnji konec), ko skozi kamero, nameščeno na viseči mikrofon sredi odra, opazujemo njegov obraz, kožo, gube, oči, trzanje trepalnic na zaprtem očesu ... vse to ustvarja ´drugi´ oder, polje vzporednega dogajanja, ki implicitno pojasni igro med telesi junakov in njihovimi besedami, torej igro v prvem planu. In kot ponazoritev obraznih gest, predvsem tistih nekontroliranih, telesna deformacija, eden od izvorov (pri Richardu glavni izvor) psihopatologije, mora biti pretirana.
Zato je tudi Richardova legendarna grba, za katero po zadnjih preiskavah njegovega trupla vemo, da je sploh ni imel in da je bil le močno skoliozen, tako absurdno pretirana. Blazina, pripeta na lopatico, Richard pa se stlači v steznik, zapet do vratu, kadar se želi držati pokonci; dasiravno potem se bolj krevsa. Na glavi ima črno krono in govori, da nikakor noče "zamuditi priložnosti za opazovanje gnusnih dejanj". Ja, Ostermeierjev Richard III. je še posebej imeniten, če ga gledamo kot nadaljevanje in obrat od Hamleta. Isti igralec, tokrat s črno krono. Če je Hamlet propadel zaradi naivnosti, ki je bila naivnost ´čístega' otroka, je Richard III. propadel zaradi naivnosti, ki je naivnost otroka, ki trga na pol deževnike, meče ptičje mladiče iz gnezd in se ob tem smeji in hoče še, da le ne bi zamudil kakšnega gnusnega dejanja ...
Mu bo res bolje v ´nebesih´?
Ali bo Richard ponovil uspeh Hamleta ... Zelo verjetno. Ne nazadnje je Richard III. trenutno najbolj aktualen zgodovinski lik iz Shakespearjevega opusa. In trenutno tudi (razen aktualne kraljice) najbolj znana angleška kronana glava. Že samo iskalni seznam v časopisu Guardin na temo Richard III. razkrije, da je zanimanje za Richarda, ki je sanjal o ´sijajnem poletju yorške dinastije´, nato pa se je na Bosworthskem polju v zadnji bitki vojne vrtnic končal v ´novi zimi nezadovoljstva´, izjemno.
No, kmalu se bo verjetno pomirilo. Saj so Richarda po skoraj triletnem preiskovanju ponovno zagrebli. Kljub njegovi notoričnosti so prišli mnogi člani kraljeve družine, ob ulicah Leicestra je poskušalo oko na krsto vreči več tisoč ljudi, vse skupaj pa je kronal še govor igralca Benedicta Cumberbatcha, Richardovega daljnega sorodnika. "Temu bo bolje v nebesih," Richardovih besed ob smrti ene od svojih žrtev ni mogel izgovoriti, je pa zato prebral pesem, ki jo je Richardu ob njegovem zadnjem spustu v temo namenila pesnica Carol Ann Dufy. V njej ni krvi, ni umorov, ni zlobe, eno samo dostojanstvo in kurtoaznost. Ampak nekako se zdi, da bi bil Richard bolj vesel veliko bolj ´mesene´ predstave v Schaubühneju kot pa vljudne pesmice.