Vprašanja o bistvu in biti lastnega naroda bi se nas kajpada vedno znova morala dotakniti in naj bi se nas potem še naprej dotikala; konec koncev smo (pa naj se sliši že tolikokrat slišano) majhen narod, ki temelji na jeziku, kar med drugim Handke tudi izpostavi, ko pravi: "Po naši govorici nas je moč vse tukaj zbrane prepoznati, prepoznamo se vsaj med sabo, vsak od nas prepozna svojega za svojega", in takoj nato doda, "Nihče v kraju ni govoril tako kakor mi. Nihče v vsej deželi ne govori kakor mi, ne bo nikoli govoril kakor mi. Pokažite mu." Handke se je - potem ko je svoje korenine že zatajil, stopil na stran tistega, ki so ga vsi zaničevali, in zato na splošno obveljal za kontroverznega avtorja – vrnil k svojim slovensko-koroškim koreninam in klenim prednikom, ki so (vsaj tako Handke) zavestno iz svojega besednjaka črtali besede ljubezen, ljubiti, tragedija in se skladno s tem tam nekje na podjunski resavi osamili.

Avtor oziroma pripovedovalec Jaz (tako Handke označi lik v igri) se torej vrne na Koroško, kjer se sreča s svojo, obenem pa tudi narodno preteklostjo. Pred Jazom, nekakšnim ostarelim dojenčkom, ki se ne premakne iz svojega travnatega mesta pod jablano, ki mu je vse jasno in je tako rekoč vseveden, vstajajo njegovi sorodniki, ki jih vojna vihra razdvoji in postavi na nasprotne si strani. Avtor tekst razplasti na umetniško pripovedni del in del, ki obsega čas od leta 1936 do leta 1948, v katerem skuša z zgodovinskimi podatki vzpostaviti diskurz o konstruiranosti kolektivnega in kulturnega spomina. Handkejevo besedilo, ki ga je mogoče brati kot roman ali dramo, ima zato močne politične implikacije, ki merijo predvsem na politično selektivnost naših severnih sosedov, obenem pa nas same opominjajo tudi na lastna zgodovinska vprašanja. Vse to in še več odpira v svojem delu Handke. Kako pa se ta vprašanja odpirajo v Buljanovi postavitvi?

Buljan protagoniste postavi v zamrežen kozolec/toplar (scenografija Aleksandar Dernić), ki ponekod (tudi glede na to, kam se gledalec po lastni presoji usede) zamejuje pogled na prizorišče dogajanja in gledalca postavi pred nekakšno mešanico folklornega s sodobnim, glavne like pa zameji in jih vedno znova poganja v podzemlje, iz katerega potem vznikajo. Podjunske širjave so tako zamejene v tipično slovensko folklorno gradnjo – kar pa je pravzaprav tako kot z jezikom, majhnim otočkom v germanskem svetu. Na ta način je igri pridan občutek brezizhodnosti in hkrati odvzeta širjava stepe, o kateri Jaz (Ivo Ban) na začetku govori. Iz samega besedila sicer ni mogoče čutiti tolikšne ujetosti, pa tudi ne tolikšnega poudarjanja folklore; predvsem je ta podčrtana z dodanim likom neprestano prisotne opazovalke Koroške v narodni noši (Nikla Petruška Panizon). Potem pa v to nekoliko pretirano ljudskost nenadoma vdrejo drobci popkulture z rapanjem strica Benjamina (Luka Cimprič), kar je pravzaprav eden izmed zabavnejših trenutkov predstave, in s "presleyjevskimi" kitarskimi vložki strica Valentina (Aljaž Jovanović) – vložki, ki so sicer poživilni, pa vendar se zdijo precej neutemeljeni.

Na splošno se zdi, da se težka vprašanja zgodovinskega diskurza izgubljajo v nekakšni otroški zvedavosti Jaza, ki išče predvsem svojo mater (Nina Ivanišin), lahkomiselno, vedno veselo dekletce, ki se sredi vojne zaplete z okupatorskim vojakom, sad te zveze pa je Handke. Stari oče (Matjaž Tribušon) in stara mati (Saša Pavček) do izraza prideta šele, ko se vojna vihra razplameni ter se njuni otroci raztepejo na nemško in partizansko stran, sama pa ostaneta doma in vedno veselo zaplešeta ob omembi hrane (ob čemer se tudi vedno pojavi vprašanje, čemu). Teta Ursula (Veronika Drolc) je tista upornica, ki zvabi strica Gregorja (Marko Mandić) med partizane. Na koncu, po približno treh urah, ostane Jaz sam na odru z Gregorjem (in vedno prisotno Koroško) in zgodi se tisto, kar naj bi bil vrhunec predstave in obenem tudi klic slovenstvu; torej odgovor na vprašanja o manjšini in jeziku. Vprašanja, ki nujno potrebujejo svoj odgovor, a ga preveč razvlečen vojni del razvodeni, pušča mlačnega. Zdi se, da Buljan v središče ne postavlja manjšinske problematike, ampak slovensko folkloro, kar pomeni, da ostajajo vprašanja, ki se v kontekstu tega teksta zdijo za slovensko občinstvo bistvena, neodgovorjena in zastranjena. Vsekakor je bil že čas, da tudi slovensko občinstvo spozna Handkejev Še vedno vihar, vprašanje pa je, ali se je gledalca resnično dotaknila problematika slovenskih zamejskih manjšin.