Danskega koreografa Palleja Granhoja v Ljubljani gosti gledališče Glej v sklopu svojega mednarodnega programa Glej, čez mejo. Gledališko-plesni dogodek Men & Mahler, ki je plod sodelovanja Gleja s skupino Granhoj Dans ter mrežo DNA (Development of New Art), bo po včerajšnji svetovni premieri v Stari mestni elektrarni na ogled še danes in jutri, nato pa se bodo ustvarjalci odpravili na evropsko turnejo, ki jo bodo aprila prihodnje leto sklenili v danskem mestu Aarhus.
Vztrajanje pri bazičnem moškem principu
V izraziti vizualni scenski podobi atmosfero oblikuje Mahlerjeva žalostno-poetična glasba in poigravanje z reflektorsko osvetlitvijo, ki podpira gibalni izraz moških teles v odigravanju različnih vzorcev in situacij arhetipsko moškega ter vsakdanjega sodobnega življenja. Skozi bolj ali manj eksplicitno prepoznane situacije pa presevajo predvsem občutja, ki jih na odru gradi "moško pleme" osmih plesalcev in skozi katera, kot se zdi, želijo prikazati po eni strani preprostost moškega spola in po drugi strani njegovo kompleksnost. Enoplastnost se izkazuje predvsem v izbranih tipičnih vzorcih moškega ravnanja, izraženega prek giba in interakcij med plesalci ter s pomočjo enostavnih, a povsem jasnih rekvizitov - scenografije (npr. evropalet), in tudi v stereotipnih reakcijah in očitnih situacijah ritualnih (tako starodavnih kot sodobnih) dejanj. Moško pleme plesalcev se tako pomeri v moči, označuje teritorij, se razkazuje in tekmuje v moči in sposobnosti telesa.
V rituale moškega sobivanja neprenehoma vstopa ženska, ki na trenutke komentira dogajanje, izraža občudovanje nad moškim spolom ali se o njem sprašuje, spet v drugih prizorih moški ples med ljubeznijo in rivalstvom "komentira" na malo drugačen način - s pomočjo usmerjanja reflektorja, drugje pa nastopi kot pevka, ki poudari občutja Mahlerjeve glasbe, a vselej zgolj v podvojeni oz. komplementarni vlogi tega, kar prikazujejo že moški plesalci, nikoli pa njihovega izraza ne razplasti ali ironizira v mogoče odvode drugačnega moškega principa.
Estetika plesnega telesa, ki se rešuje omejitev
Takšna zaustavitev vsebinskega koncepta na poenostavljenem in stereotipnem prikazu moškega sveta deluje sploščeno in pozornost usmerja na izraz giba, ki izpričuje večjo mero kompleksnosti v svojevrstni paradoksni združitvi surove moške energije, vitalne igrivosti in gibalne nežnosti, kar prikaz moškega sveta sicer nekoliko razgiba, a ne preseže poenotene površinske podobe, ki v ospredje očitno postavlja zgolj golo vizualnost in estetiko plesnega telesa.
Ostanemo tako pri gibu, ki izkazuje specifičen koreografov pristop pri raziskovanju plesnega izraza in omogoča zanimive gibalne nastavke, a ti v plitkosti uprizoritvenega okvira ne sežejo daleč.
Gre za Granhojevo avtorsko tehniko obstrukcije, ki jo v osebnih raziskovanjih in delih razvija kot metodo svojega dela od leta 1989. Metodo uporablja kot izhodiščno točko vsake produkcije, njen vpliv pa je opazen tudi v estetiki plesnega izraza in neposredno v predstavi v koreografiranih prizorih, ki vključujejo prikaz metode. Granhoj pri svojem delu ne uporablja določenega tipa gibanja ali načina pristopa k temi, ampak proces zasnuje predvsem kot študij izbranega motiva in raziskavo tehnike pri vsakokrat izbranih plesalcih ter tako definira plesni izraz ustvarjalcev pri posamezni predstavi. Tehnika obstrukcije predstavlja omejitev plesalčeve izvedbe definirane gibalne fraze - plesalca druga oseba omejuje na primer tako, da ga/jo drži za roko, plesalec pa mora predvideno gibalno frazo izvesti s to "omejitvijo". S takšnim oblikovanjem giba Granhoj ustvarja nove gibalne fraze, ki jih lahko prav tako nadalje ovira, in ustvarja kolektivni izraz pri plesalcih, ki izhajajo z različnih plesnih metod. Z redukcijo možnega giba poudarja odkrivanje notranjih plasti plesalcev in pozornost obrača na človeške pogoje.