Gledališke skupine so rastle kot gobe po dežju in v eni od teh se je kalil tudi Juš Milčinski, ki danes kar nekako pooseblja improvizacijsko gledališče in vse tisto, kar je z improvizacijo povezano. S svojo ekipo je trikrat slavil zmago v Improligi ter bil enkrat celo razglašen za najboljšega igralca celotnega prvenstva. Leta 2005, ko je priljubljenost improvizacijskega gledališča usahnila, je prevzel vodenje Improlige in jo predvsem približal mladim, razširil krog občinstva, ga prenesel na televizijske zaslone in tudi v druge gledališke hiše.

Pred dnevi se je v Siti Teatru dogodila premiera Maestra, licenčnega formata improvizacijskega tekmovanja, za katerim spet stoji kdo drug kot Juš Milčinski in v katerem se pod vodstvom dveh režiserjev spopade trinajst improvizatorjev. Preživi le eden. Ta zavzame prestol in postane Maestro.

V čem se Maestro razlikuje od klasične Improligaške predstave? Gre namreč za klasičen format!
Maestro™ je licenčni improvizacijski format, ki ga je razvil eden največjih gurujev improgledališča Keith Johnstone. V Sloveniji smo ga igrali že prej, a smo ga priredili precej po svoje - kolikor smo ga pač poznali z interneta in mednarodnih povezav. Pred nekaj leti pa je predsednik našega gledališča IGLU Vid Sodnik odšel na študij improvizacije v Severno Ameriko, kjer je veliko časa svoje znanje pilil v kanadskem Calgaryju v gledališču Loose Moose, ki ga je ustanovil Keith Johnstone. Tam je podrobneje spoznal pravi format, kmalu zatem smo pri International Theatresports Institutu zaprosili za licenco in ga včeraj v sodelovanju z Impro ligo in SiTi Teatrom BTC prvič predstavili slovenskemu občinstvu.

Od klasične improligaške tekme se format razlikuje v tem, da se v boj podajajo improvizatorji kot posamezniki, ne kot skupine. V Improligi so zasedbe ekip, ki tekmujejo skozi celotno sezono, enake, pri Maestru™ pa se bo igralska postava precej spreminjala. Veliko vlogo pri predstavi imata dva režiserja, ki ju pri Improligi ni. Improvizatorjem dajeta navodila za začetek prizora in včasih tudi konkretneje posežeta v scene. Za improvizatorje forma pomeni nekoliko več svobode in nepredvidljivosti - navodil za prizore se namreč ne žreba pred začetkom predstave, pač pa jih glede na potek večera režiserja postavljata sproti.

Formo Maestra sam osebno razumem precej bolj televizijsko kot pa odrsko. Dopuščam možnost, da se motim, pa vendarle: zakaj se improvizacija kljub nekaterim poskusom nikakor ne uspe obdržati v televizijski formi?
Maestro™ je še vedno gledališki format, čeprav se želi s svojim nastopom nekoliko bolj približati formi spektakla, z izpadanjem improvizatorjev iz kroga v krog pa celo resničnostnim šovom - je bil pa format razvit pred prvimi 'TV reality showi'! Velik del večera predstavlja tudi aktivno vključevanje občinstva s predlogi, ki improvizatorjem predstavljajo temelj prizorov. Prav tu se verjetno skriva odgovor na to, zakaj je improvizacijo težko prenesti na televizijo - prvič, gre za gledališče, ki ga je tako težko prenesti na male ekrane, saj je gledalcu pred sprejemnikom takoj jasno, da igralec igra za neko drugo občinstvo. Drugič, gre za pristen stik gledalcev in igralcev - tako z aktivno participacijo obiskovalcev pri gradnji predstave kot tudi z občutkom, da se je nekaj zgodilo in zaiskrilo tukaj na mestu, v tem trenutku. In tega trenutka ni več mogoče ponoviti.

Razumem! Pa je dober improvizator že tudi dober igralec? In obratno, seveda!
Ni nujno, je pa vsekakor dobrodošlo, da je improvizator tudi dober igralec. Improvizatorji so namreč lahko izvrstni pripovedovalci zgodb in s tem zakrijejo svoj igralski manko. Če znaš skupaj s tem še dobro igrati, pa se tvoj diapazon seveda avtomatično razširi. Za klasične igralce ne vem, kako jim gre performativna improvizacija, si pa predstavljam, da veščine improvizacije lahko pridejo prav pri pripravi na vlogo. Vsekakor bi bila večja povezava improvizatorjev in igralcev, mentorjev obeh smeri ter študentov igre dobrodošla.

Zakaj mora biti dober improvizator predvsem dober pripovedovalec zgodb?
Velik del gledališke improvizacije, ki jo goji krog, ki je odraščal v KUD-u France Prešeren, predstavlja scenaristika. Igralec je namreč na oder postavljen brez napisanega teksta, brez navodil režiserjev, brez kulis in rekvizitov. Zgodbo mora zgraditi iz nič v sodelovanju s soigralci in pri tem seveda uporablja veščine piscev in pripovedovalcev zgodb - kako zgodbo začeti, kako jo spraviti v pogon in kako jo končati. Dobra improvizirana zgodba bo gledalca precej bolj pritegnila, kot zgolj štosiranje na prvo žogo.

S kar nekaj akademskimi dramskimi igralci sem se pogovarjal na temo improvizacijskega gledališča in večina njih oziroma skoraj vsi menijo, da bi na odru improvizacijskega gledališča po vsej verjetnosti "zmrznili". Zakaj? Je res taka razlika?
Razlika med improvizacijsko gledališko igro in klasično igro je seveda dovolj velika, da verjamem v to, da se marsikateri dramski igralec prvič nikakor ne bi znašel na improodru. A ne smemo pozabiti, da tudi improvizatorji na prvem nastopu verjetno niso blesteli - najboljši pri nas imajo za seboj leta izobraževanj, izpopolnjevanj, delavnic in predvsem nastopov. Enako bi lahko dobri improvizatorji postali akademski igralci - z dovolj vaje in s soigralci, ob katerih se počutijo na odru varne. Predstavljam si, da je nekako tako, kot bi se celo življenje učil voziti motor, potem bi ti pa nekdo ponudil kolo. Naenkrat moraš pedalirati sam in hkrati upravljati balanco.

Improvizator je drugače od igralca tudi scenarist, dramatik, režiser ... Kaj naredi dobrega improvizatorja?
Dobrega improvizatorja naredijo predvsem izkušnje, izpolnjevanje na različnih področjih, kot so pripovedovanje zgodb, dramska igra, fizično gledališče, klovnovstvo, petje, itd. In seveda odprtost v smislu sodelovanja s soigralci, dojemanja in poudarjanja njihovih idej ter tudi v smislu potiskanja samega sebe na rob zmogljivosti. Če boš drzen, boš verjetno večkrat doživel neuspeh, a se boš tudi hitreje učil.

Kako si ti osebno "padel" med improvizatorje?
Sam sem improligo spremljal že kot osnovnošolec. Enkrat sem v Cankarjevem domu na Vrhniki šel s starši na impropredstavo, v kateri je igrala tudi moja sestra Nana Milčinski. Bil sem navdušen in sem se naslednje leto ob nedeljah vozil v Ljubljano v Trnovo na predstave. Na gimnaziji pa sem potem pristopil k Šolski improligi, ki je bila ena izmed možnosti izbirnih vsebin in se na odru preizkusil tudi sam.

Si se kdaj spogledoval s stand up gledališčem?
Stand up komedija je zelo zanimiva forma in všeč mi je, da se pri nas razvija praktično s svetlobno hitrostjo, a moram priznati, da je sam nisem osvojil. Ne da me ne bi privlačila, enostavno se mi nič, za kar bi se moral usesti, napisati in zvaditi, ne zdi smešno. Najbližje temu sem prišel s kolegom Goranom Završnikom, ko sva kot Duo JuGo popestrila oddajo NaVal smeha z glasbenimi parodijami. Ampak to je daleč od stand up komedije.

Tako stand up kot improvizacija temeljita oziroma sta povezana s humorjem, s komedijo. Pa je to res nujno?
Prva naloga stand up gledališča je seveda ta, da občinstvo nasmeje. Seveda to lahko stori z določeno družbeno angažiranostjo, a konec koncev bo nastop narejen tako, da nasmeje. S ponudbo improvizacijskega gledališča pri nas in po svetu je podobno - najbolj cvetijo formati, ki so povezani s komedijo. A nikakor ni nujno, da je improgledališče samo komedija - predvsem izkušeno občinstvo rado vidi tudi resne predstave s poudarkom na zgodbi. Doživel pa sem tudi že večere, ko je občinstvo gledališče zapustilo objokano.

Komedija seveda "vleče". Komedije se dobro prodajajo. Gledalci jih imajo seveda radi. So odmik od resničnosti, so refleksija resničnosti in toliko kot so refleksija, so tudi odmik. Kaj pa je še tisto, kar improvizacijo dela tako zelo zanimivo, tako zelo priljubljeno?
Improvizacija privlači različne tipe občinstva. Nekateri se želijo zgolj nasmejati, druge privlačijo zgodbe, tretji uživajo v sodelovanju in stiku z improvizatorji na odru. Kaj točno nekoga pripelje do tega, da plača vstopnico, si ogleda impropredstavo in naslednjič pride spet, je verjetno bolj vprašanje za vsakega posameznega obiskovalca. Je pa faktorjev privlačnosti dovolj, da skoraj vsak nekaj najde.

Improvizacijsko gledališče je v tukajšnjo orbito udarilo kot strela z jasnega in se zelo dobro prijelo. Zakaj?
Na začetku 90. let, ko so improvizacijo pri nas začeli uvajati v Gledališču Ane Monro, je impro pomenil neko novo gledališko formo, ki je pritegnila predvsem mlajše gledalce - študente, srednješolce, mlade delavce ... In še danes je tako. Forma je zabavna, hitra, odzivna na aktualne dogodke verjetno bolj kot katera koli druga umetniška forma, omogoča aktivno participacijo gledalcev, s tekmovanjem ponuja elemente športa ... Skratka, ponuja neko bolj pop alternativno klasičnemu gledališču.

Vaši gledalci so predvsem mlajše generacije. Kaj misliš, kaj jih tako zelo vleče v improteater?
Mlade privlačijo že prej naštete stvari, hkrati pa sistem improvizacije omogoča nenehno obnavljanje improvizacijskega kadra in občinstva. Skozi Šolsko improligo, ki se ji lahko pridružijo srednješolci na veliko srednjih šolah, namreč vsako leto dobimo nove improvizatorske moči. Ti povabijo novo občinstvo in tako naprej.

Je morda improvizacija neke vrste poligon za gledalce v smislu, da skozi improvizacijsko gledališče vzljubijo na primer dramsko gledališče?
Definitivno bi bila improgledališče lahko dobra platforma za "privajanje" mladih gledalcev na dramsko gledališče. Naše izkušnje s predstavami za tretje triade osnovnih šol in srednješolce so namreč vedno pozitivne. Mulci se zabavajo, radi sodelujejo, pogosto so predstave vezane tudi na določene teme, ki jih želi šola izpostaviti in se tako obiskovalci na sproščen način tudi nekaj naučijo. Pomembno je namreč, da je prvi stik mladih, torej tistih, ki so že prerasli lutke, z gledališčem pozitiven, pa čeprav morda ne sodi v klasičen kurikulum. Mene so na primer v osnovni šoli zvlekli na neko dolgočasno opero in še danes to zamerim operi, namesto da bi ji dal še eno priložnost.

Podiranje četrte stene v gledališču ni nekaj, kar je od včeraj. Pa vseeno, bi improvizacija preživela, če bi to četrt steno postavili nazaj?
Improvizacijsko gledališče lahko obstaja tudi s postavljeno četrto steno. Obstajajo namreč improvizacijske predstave, v katerih improvizatorji ne prosijo občinstva za predlog, niti nimajo z njimi kakšnega posebnega stika. Predstava je videti kot klasično dramsko delo, le da zgodbe na odru še vedno ustvarjajo improvizatorji sami. To je tudi dobra vaja za improvizatorje, saj skušajo v zgodbi držati gledalca, čeprav ta v predstavo ni nič investiral. Bi pa verjetno večina improvizatorjev ta stik močno pogrešala, če bi kar naenkrat prepovedali sodelovanje z občinstvom.

Improvizacija je pač improvizacija. Si se kdaj znašel v zadregi, da bi najrajši pobegnil z odra?
Uf, pa ne le enkrat! Improgledališče je forma, pri kateri moraš vzeti v zakup, da ti bo pogosto spodletelo. Z leti sicer manj, pa vendarle ti bo, dokler boš improviziral. A neuspehi so tu z namenom. Improvizatorji se iz njih nekaj naučimo, občinstvo pa vidi, da je stvar zares improvizirana. Če je kdaj predstava preveč perfektna, ti niti ne želijo verjeti, da stvar ni bila naštudirana. Do zardevanja pa v današnjih časih po navadi pride predvsem zaradi šuma v komunikaciji med igralci. Eden je povedal to, ti kot drugi si to interpretiral po svoje, pride tretji, ki želi stvari popraviti, pa jih le še bolj zakomplicira. In potem se pač nasmejiš, se prikloniš "dreku", ki je nastal in odigraš nov prizor.