Seveda je Iliada najprej to, kar v uvodnem spevu pravi muza, pesem o Ahilovem srdu ("Pesem, boginja, zapoj, o jezi Pelida Ahila"), ampak to je Iliada kot taka, kot ep in njegova vsebina, Iliada je tudi temeljno literarno delo kar celotne Evrope oziroma Zahodnega sveta, Iliada je vedno znova naš navdih, vsi jo vsaj deloma poznamo in Iliada je prisotna v našem vsakdanu precej bolj, kot se mi tega zavedamo. Na precej zabavno dejstvo je opozorila Svetlana Slapšak na enem izmed svojih predavanj iz cikla predavanj o tem Homerjevem delu v Cankarjevem domu, za kar je bila povod velika koprodukcija (MGL + SNG Drama Ljubljana + Cankarjev dom), predstava, ki v nas že dobra dva meseca zre s plakatnih stebrov, Iliada v režiji Jerneja Lorencija, ki bo premiero na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma doživela danes ob 20.00. Sledile bodo ponovitve v februarju.

Čiščenje kopalnic, kondomi in trojanski konj
A če se vrnemo k Iliadi v našem vsakdanjiku; to namreč srečujemo na vsakem koraku, v vseh mogočih oblikah, najpogosteje pa kar v imenih najrazličnejših predmetov, blagovnih znamk. Tako nas večina čisti svoje kopalnice z Ajaxom, pa nihče ne pomisli, da ime čistila izhaja iz imena velika grškega heroja Ajanta (oziroma iz njegove latinske različice Ajax), ki je bil v taboru Ahajcev/Grkov takoj za Ahilom najpogumnejši vojak in se brez njega trojanska vojna sploh ne bi mogla zgoditi (kaj ima to dejstvo ali dejstvo, da si je zato, ker za nagrado ob koncu vojne ni dobil Ahilovega orožja, vzel življenje, s čiščenjem, ni popolnoma jasno). Potem obstaja tudi linija spodnjega perila Cassandra, ime ima pogosto spolno konotacijo, kar se zdi glede na to, da je bila svečenica posiljena, ker je zavrnila Apolona, precej neprimerno, v Ameriki pa obstajajo celo kondomi z imenom Trojan (s pripisom The pleasure you want, the protection you trust – nič kaj prikrito ciljanje na mit o trojanskem konju) in seveda zloglasni računalniški virus trojanski konj. Nam najbliže pa je po vsej verjetnosti olivno olje Iliada, ki je pogosto v naših kuhinjah, s Homerjevo Iliado pa si deli le mediteranski izvor.

Če pri zaključku tega začetnega ekskurza sledimo Slapšakovi, antika v naši kolektivni zavesti predstavlja zagotovilo kvalitete, torej tudi iz antike izhajajoča imena raznovrstnih blagovnih znamk predstavljajo zagotovilo kvalitete in pozornost kupcev. Iliada v logiki vsakdanje potrošnje, torej.

Ahilova peta, pravice do nagrade, osamitev in ….
Literarna teorija obravnava Iliado kot mejnik prehoda epa v tragedijo, torej tudi mejnik prehoda iz celovitega, enovitega človeka, ki se ni spraševal o svojem smislu in smrtnosti, v tragičnega junaka, polnega dvomov. Junak, ki se ga prvega polastijo takšni dvomi, izhajajoči predvsem iz njegove neizbežne smrtnosti, je seveda Ahil, ki mu s pomakanjem v Stiks tudi njegova mati, boginja Tetida, ni mogla pomagati – peta je ostala ranljiva (pri čemer je verjetno dobro opozoriti, da Homer Ahilove pete ne pozna). Janez Vrečko v svojem delu Ep in tragedija piše o Ahilu, ki se, še vedno živeč v epu, zave svoje umrljivosti in zato že govori jezik tragedije.

Po Vrečku v Iliadi spoznamo tri Ahile – gre torej za psihološki razvoj junaka, česar epska struktura sicer ne pozna; prvi Ahil je še klasičen grški heroj, ki se drži herojskega etičnega kodeksa "prsi na prsi", kar vključuje tudi pravico do vojnega plena (ženske Brisejde). Ko pa Agamemnon Ahilu odvzame vojni plen, torej lepotico Brisejdo (Vrečko sicer dejstvu, da gre za žensko, pripisuje velik pomen, čeprav se zdi, da bi bil Ahil smrtno užaljen tudi, če bi mu odvzeli kup zlata, ki mu pač pripada), se ta užaljen umakne na rob tabora in zre na morje. Ahil s tem trenutkom postane razmišljujoči človek, ki začne dvomiti o vsem (tudi bogovih) in se zakolne, da se ne bo vrnil nazaj v boj. Tudi zvijačni Odisej in še dva odposlanca ga ne prepričajo v nasprotno, pravzaprav od njega dobijo zgolj resigniran odgovor, ki v slovitem devetem spevu predstavlja edine nepravilne heksametre v celotnem delu, kar je mogoče interpretirati tudi kot razkroj herojskega jezika, ki pa se še ni zmogel formirati v jezik tragičnega junaka.

…. vojni zločinec
Skratka, Ahil se v končni fazi vrne v boj šele, ko tresošlemi Hektor ubije njegovega najboljšega prijatelja, dvojnika, ljubimca (?) Patrokla. A se vrne v boj kot nov, prenovljen Ahil, zver, ki mu ni več mar herojske etike, po današnjih merilih tipičen vojni zločinec (ali pa morda kakšen ameriški 'snajperist', ki mu trenutno v ZDA pojejo filmsko hvalo). Od tod naprej je Iliada eno samo klanje.

Predzgodba, pozgodba in bogovi z vodnimi balončki
Iliada sama obsega 51 dni dogajalnega časa, v okviru katerega si bogovi usodo smrtnikov podajajo kot vodne balončke (ne bo se razpočil, dokler prerokba ne bo izpolnjena, potem pa ga tako ali tako ne potrebujemo več – je stališče bogov). Ni predzgodbe o poroki boginje Tetide in smrtnika Peleja (Ahilovih staršev), kjer so bili vsi, le boginja Erida (boginja jeze) ne, ki je zato iz gole jeze med svate zagnala jabolko – od tod izraz jabolko spora – z napisom najlepša. Za naslov so se potegovale Atena, Artemida in Afrodita, razsodnik pa je bil trojanski kraljevič Paris, ki je izbral Afrodito, za nagrado pa dobil najlepšo žensko sveta Heleno, sicer precej srečno poročeno z Menelajem. In vojna je bila zanetena. Vsega tega v Iliadi sami ni, kot tudi Iliada ne pozna zgodbe o trojanskem konju, ki je omenjen šele v Odiseji. Iliada je osredotočena na dogajanje pred trojanskim obzidjem in dogajanje v božjih sferah Olimpa.

Bitke med grškimi bogovi so prenesene med ljudi, medtem ko so se nesmrtni bogovi umaknili v varno zavetje Olimpa, od koder opazujejo početje malega človeka. Funkcija bogov v Iliadi pravzaprav močno spominja na funkcijo gledalca, dogajanje na bojišču pa na odrsko dogajanje. In do človeka imajo bogovi dvojen odnos; na trenutke ga imajo v milosti, vendar nikdar ne bodo pozabili na njegovo smrtnost in mu je tudi ne bodo oprostili. Človek torej ostaja v božji nemilosti, podvržen vsemu trpljenju, ki mu je namenjeno.

Iliada na platnu; takšni in drugačni flopi
Iliada je bila pogost navdih povod za mnoge filme svetovne kinematografije: v Italiji so med fašizmom snemali feljtonske filme, kjer je imel glavno vlogo mačista mišičast orjak, vzet iz antičnega Rima, za katerega verjetno ni treba omenjati, da je utelešal fašistične ideale. Nič kaj boljši niso bili junaki t. i. peplos filmov, v Ameriki znanih pod imenom Sword and Sandals – ponovno gre za polgole orjake, ki so zelo spretni v bojevanju in zapeljevanju. Kaj dlje od teh filmov ni šel niti zadnji iz verige, posnetih na podlagi Iliade, Troja, sicer zelo uspešen in gledan film, s stališča pripovedi in svoje literarne predloge pa popolnoma zgrešen. Sicer pa, če lahko gledamo mišice Brada Pitta&co, zgodba niti ni več pomembna. Ali pač?