Njegovo majhno telo z izrazito grbo nikakor ne ustreza merilom plesalčevega telesa, ne glede na to, kako ohlapno jih razumemo. Morda lahko prav v njegovem primeru "metanje telesa v boj", Pasolinijeve besede, ki so Hogha navidihnile, da je odšel na oder, razumemo še toliko bolj dobesedno. A v njegovem primeru ne gre le za boj, v katerem se spopada z estetskimi normami in virtuoznostjo plesalčevega telesa, ampak predvsem vztrajno, disciplinirano in izredno natančno vstopanje v prostor posvečenosti, v katerem se zdi, da se ustavi svet, in se pred gledalcem – če se le zmore uglasiti na ritem vzpostavljenega prostora – odpre v popolnoma novi razsežnosti.

Minimalistična ekonomija gibanja
Njegove predstave so minimalistične in počasne, odrske akcije abstraktne, a popolnoma preproste in vsakdanje ter očiščene vsega balasta. Hoghe v odrski prostor vstopa z ekonomičnim gibanjem, predano se posveti vsakemu najmanjšemu gibu in skrbno izvaja zastavljene "naloge". Te geste se zdijo nedotaknjene, posvečene, nekako iztrgane iz banalnosti vsakdanje resničnosti. Odpirajo prostore med besedami in dejanji, ki jih sicer ne zaznavamo več. In čeprav so težko razumljive, če jih skušamo zaobjeti z razumom, so prav zaradi močnega, njemu lastnega zavedanja o procesu in pomenu posamezne geste, ter izredno predane in natančne izvedbe tudi izredno stabilne in naplavljene z močno izraznostjo. Gledalec se tako lahko z njimi povezuje predvsem preko osebnih, intimnih afektivnih trenutkov.

Dialog in o dialogu
Na festivalu Ex Ponto je Raimund Hoghe gostoval z japonskim soplesalcem Takašijem Uenom. Kot pove naslov plesne predstave Pas de deux, se nanašata na eno od osnovnih baletnih struktur, v katerem moški in ženska predstavita celoten spekter svoje virtuoznosti. Termin simbolizira tudi globoko povezavo med (plesnima) partnerjema oziroma med dvema osebama. Njun Pas de deux se pri tej baletni strukturi navdihuje predvsem po tej povezavi, ki se vzpostavi med dvema izredno različnima plesalcema iz dveh popolnoma različnih kultur in tradicij, med klasično izobraženim japonskim plesalcem in evropskim plesalcem, ki tako po telesu kot po starosti ne ustreza običajni predstavi plesalca. Skozi počasna dejanja, ki se nagibajo k občutju slovesnosti, izrisujeta dialog med dvema človeškima bitjema, od katerih vsak v skupnost prinaša svoje odlike in spoštovanje do drugega, dialog med dvema kulturama, ki ju kljub razlikam povezuje človeško bitje s svojimi posebnostmi, strahovi in ljubeznijo, dialog med dvema načinoma plesa, ter nazadnje univerzalen dialog o dialogu samem, o sobivanju razlik, o podobnostih in o skupnem v osnovi teh.

V med seboj tesno stkanih epizodah se nanašata tako na Japonsko kulturo s tradicionalnimi japonskimi lesenimi natikači, svilenimi trakovi in malimi cvetovi kot na zahodno kulturo s podobo filmske zvezdnice iz sredine prejšnjega stoletja, s plesom pionirke nemškega modernega plesa Gret Palucca in številnimi glasbenimi referencami od klasičnih skladb, arij do nežnih ljubezenskih pesmi, popularnih skladb in celo Madonninim recitalom pesmi Pabla Nerude If You Forget Me. Glasba nasploh navdihuje Hogheja in v njegova gibalno izčiščena in minimalistična dela prinaša čustveno dimenzijo, ki dodatno gradi most do točke »skupnega« med posamezniki, ne glede na kulturo in kontekst.

Vibracija bližine v prisotnosti, ne v stiku
Dialog med Hoghejem in Uenom izhaja predvsem iz močnega občutja prisotnosti v sedanjosti, ki celotno pozornost obrača na tu in zdaj; na lastno telo, občutja telesa in na drugega v tem prostoru, na katerega se plesalec odziva – natančneje, na specifičnega drugega, s svojim značajem, telesom in zgodbo. Hoghe rad dela z močnimi osebnostmi, ki takšno držo zmorejo. V plesnem raziskovanju ga bolj kot plesna izurjenost zanima prav značaj, ki vstopa v plesno zgodbo.

Zanima ga raznolikost, in ne idealno telo ali klasične podobe. Moška plesalca, ki se gibljeta v okvirih simbolike pas de deux-a, se poigravata tudi s klasično formo spolnih in kulturnih vlog. V plesnem partnerstvu zavzameta različne spolne in karakterne vloge in klasično moško podpiranje ženskih piruet pri baletu preinterpretirata v popolnoma samosvoji formi. V enem trenutku je Hoghe videti kot dominantna ženska, za katero bi Ueno storil vse, v drugem Ueno dviguje Hogha v različne položaje in ga tako podpre v izvedbi svojevrstnih baletnih oblik. Trenutki njunih partnerskih duetov, čeprav popolnoma drugačni od siceršnjih oblik, razpirajo nove oblike lepote, ki temelji na fizični in duhovni manifestaciji bližine in zaupanja. Tudi ko se plesalca odmakneta na vsak svoj konec odra, ta ostane v vmesnem prostoru, nabitem z intenzivnostjo njune bližine. Njena vibracija se še posebej umesti prav v trenutke tišine in mirovanja.

Nika Arhar