Nagrado Slavka Gruma bodo dobitniku, ki ga bo izbrala žirija v sestavi dramaturginja Jera Ivanc (predsednica), gledališki kritik in publicist Vasja Predan, dramaturginja Tea Rogelj, igralka Vesna Slapar ter teatrolog in gledališki kritik Rok Vevar - izročili 2. aprila, na sklepni slovesnosti Tedna slovenske drame v Kranju.

In če je Grumova nagrada tista češnja na kupi Tedna slovenske drame, ki se bo tokrat v kranjskem Prešernovem gledališču začel 20. marca, jo bo letos napovedovala še ena prireditev: v Cankarjevem domu bo med 12. in 19. marcem potekal 5. festival dramske pisave PreGlej na glas!. Vsebinsko bo razdeljen v tri sklope in v enem izmed njih bo ponudil bralne uprizoritve besedil, nominiranih za pričujočo nagrado.

Nekaj besed o nominirancih:

Novodobna tragedija?
Slovensko narodno gledališče je po prepričanju žirije izvirna oblika dramskega dokumentarca v najčistejšem pomenu besede, saj Janez Janša televizijsko in radijsko dokumentacijo konflikta v Ambrusu s konca leta 2006, ko se je slovensko lokalno prebivalstvo zavzemalo za izgon romske družine iz kraja, spremeni v kolektivno dramo o rasizmu, primitivizmu, politiki nerazumevanja, izključevanja in populistične manipulacije. Dramatik je montažer in urejevalec dokumentarnega gradiva, iz katerega mu uspe s postopki postprodukcije ustvariti pravi primerek klasične drame, ki temelji na konfliktu prevladujočega reda z njegovo lastno praznino.

Četrta nominacija za dramatičarko makedonskega rodu
Luknja Žanine Mirčevske je pretresljiva drama o utilitarizmu, ne le posameznika, temveč ustroja celotne družbe. Intimna, komorna igra, v kateri nastopa le pet oseb in ki poteka "v stanovanju materialno preskrbljenih", skozi zgodbo Marije Rihter, nekoč Sonje Franci, "maternice v najemu", preraste v kritiko "izkoriščanja človeka po človeku", vase zaverovane družbe, ali bolje, vase zaverovanega družbenega razreda, ljudi, ki so izgubili sposobnost empatije, sveta, kjer je prav vse na prodaj ali vsaj mogoče dati v najem, od otrok do maternice. Ne, ker bi bila to edina rešitev, ampak ker je tako udobnejše.

Življenje se dogaja v gostilni
Ivo Prijatelj s svojo neonaturalistično celovečerko o gostilni Totenbirt ustvari plastičen, zabaven in pretresljiv portret slovenskega podeželja, kjer mesto poslovanja in načrtovanja, ljubezni in sovraštva, dialoga in konflikta, življenja in smrti ne more biti nič drugega kot krajevna gostilna. Tako kot stavbe so tudi odnosi podvrženi gradnji prizidkov, nenehnim popravilom in zasilnim vzdrževanjem, da bi dosegli raven moralnega in poslovnega standarda, ki bi ustrezal utesnjeni mentaliteti njegovega sociusa. Totenbirt je po dolgih letih resnična, jezikovno gibka in živa slika slovenskega podeželskega sveta, ki se mu dramske pisave pri nas niso znale adekvatno približati.

Večno aktualna tematika: razmerja
24 ur Simone Semenič je sodobna dramska partitura, ki raziskuje dramaturške strukture in hkrati spretno prepleta intimni zgodbi dveh parov. Ena se dogaja med nekdanjima zakoncema, ki brezizhodno verbalno igro porineta na raven avtonomne spolne prakse ter neskončnih igric lažnih razkrivanj, druga prikazuje stisko para, izgubljenega v opuščenem rudniškem rovu, ter njun nelagodni, redkobesedni, nekoliko erotično radovedni odnos. V dve dramaturško premišljeno vzpostavljeni in prepleteni ravni časa vdirajo "spami", ki s svojo naključnostjo razbijajo, nadgrajujejo in določajo ritem obeh pripovedi, hkrati pa kot monstruozni komentarji sodobne svetovne ekonomije in njenih simptomov onemogočajo pristen človeški stik.

Na križišču resničnosti in fikcije
V metapoetski drami Grobnica za Pekarno, posvečeni Petru Božiču, se prepleteta dramatizacija Kiševe novele Grobnica za Borisa Davidoviča in dramatizacija dogodkov okrog edinstvene Pekarne od jeseni 1976 do pozne pomladi 1977, ko je Ljubiša Ristić s Svetino, Božičem, Kraljem in drugimi tesnimi sodelavci gledališča pripravljal predstavo po motivih iste novele. A mise-en-abyme, ki ga Ivo Svetina s tem ustvari, ne postavlja le vprašanj o resničnosti znotraj resničnosti, ampak raziskuje resničnost onkraj umetniškega ustvarjanja - ko Boris Davidovič izstopi iz dramatizacije novele, da bi Borisu Cavazzi zaupal resnico o ljubezni, ki jo je Kiš potvoril. Grobnica za Pekarno, gledališče o/v gledališču, je nadvse dragocen dokument preteklega časa, v katerem se odkrivajo srhljive paralele z današnjo resničnostjo.