Kot so zapisali v Mini teatru, Buljan v predstavi s slovenskimi, srbskimi in hrvaškimi umetniki na performativen način rekonstruira življenje revolucionarja Novskega kot primer boja posameznika proti podivjani množici. V predstavi ustvarjalci skozi tragično zgodbo Novskega z brezpogojno intelektualno, čustveno in fizično zavzetostjo preizprašujejo družbene, verske, politične in ideološke pojave, skrite v Kiševi pripovedi. Poleg tega predstava odpira prostor za razumevanje krhkosti heroja, ki v tem primeru ni idealiziran lik, temveč človek, čigar življenje je polno lastne negotovosti in nedoslednosti.

Ukvarjanje s Kiševim delom predstavlja etični imperativ za umetnika, ki razmišlja o politični stvarnosti južnoslovanskih prostorov. Brati Kiša danes je za starejše generacije opomnik o odnosih moči državljan/posameznik/umetnik - država in o količini tolerantnosti, ki so je te institucije pripravljene podeliti druga drugi. Za mlajše generacije pa je Grobnica za Borisa Davidoviča etični in estetski manifest, ki je v teh prostorih brez primere.

V predstavi igrajo Aleksandra Janković, Milutin Milošević, Vladimir Aleksić, Stipe Kostanić, Boris Vlastelica, Iva Kevra, Benjamin Krnetić, Nikola Malbaša in Marko Grabež. Dramaturginja je Maša Seničić, kostumografinja Ana Savić Gecan, za glasbo je poskrbel Mitja Vrhovnik Smrekar.

Grobnica za Borisa Davidoviča je zbirka novel, ki jo je Danilo Kiš izdal leta 1976. Na katero izmed novel ste se opirali in kako ste jo razčlenili?

Kiš je bil - v obdobju mojega formiranja na Filozofski fakulteti v Zagrebu - kultna figura, ki je skupaj s Krležo bistveno vplival na odnos generacije do književnosti. Iz zbirke sedmih novel sem izbral naslovno, ki je manifest kiševske poetike. Avtor se opira na dva običaja; Grki so za umrle, katerih telesa ni bilo mogoče najti, zgradili kenotaf, prazno grobnico, Judje pa mrtvecu pred pokopom povejo "mrtev si". Kiš gradi moderen kenotaf Borisu Davidoviču Novskemu, teroristu nihilistu, ki je prehodil pot do komunističnega internacionalista, stalinističen režim pa ga je obsodil na pozabo. Knjiga je spomin, alfa in omega vsem žrtvam totalitarnih sistemov, predstava pa poskuša osvetliti ideološke prostore in nezavedne ambiente, ki jih nudi Kiševa proza, na katero so vplivali Borges, Steiner, Mandelštam, Solženicin. Kiš pisatelja pojmuje kot arhivarja logosa, ki opominja na potrebo po kulturi spominjanja. To travmo, nastalo z uničevanjem zgodovinske zavesti, ponovno osmišlja v fikciji. Tudi mene zanima gledališče, zasnovano na pomensko bogatem besedilu, od koder potem ustvarjam predpostavke za razvoj performansa.

Kdo je Boris Davidovič?

Kiš je v francoskih arhivih odkril dosje o Baruhu Davidu Nojmanu, ki so ga militantni kristjani hoteli nasilno prekrstiti. Neverjetna je povezava med datumoma aretacije Novskega in Nojmana, na isti dan usodnega meseca decembra, vendar v razmiku šestih stoletij, 1330 … 1930. V Kiševi zavesti se je razvila metafora cikličnega vrtenja časa: "Kdor je videl današnjost, je videl vse: kar se je zgodilo v davni preteklosti in kar se bo zgodilo v prihodnosti." Davidovič predstavlja vse spoštovanja vredne ljudi, ki niti za ceno življenja niso hoteli izdati utopične ideje, ki so ji posvetili življenje.

Kaj nam danes sporoča zgodba, ki je v komunizmu predstavljala udrihanje po sistemu?

Fascinantna je na več ravneh. Kot politično in moralno opozorilo. Kot zdravilo pozabe. Fascinantna je kot ena izmed prvih postmodernističnih del v Jugoslaviji, literarno pa zagotovo najuspešnejša. Kiševa stilistika, erudicija, mojstrski občutek za kompozicijo zgodbe, vse to je jamstvo, da ga neprestano odkrivajo nove generacije. Če bi ga brali, bi razumeli veliko tega, kar se nam dogaja, vedeli bi, kakšen položaj zavzeti proti političnemu terorju. Kajti Kiš je besni nasprotnik dogmatičnega komunizma, pa tudi imperialistične, brutalno kapitalistične politike in gotovo največji nasprotnik nacionalizma. Mogoče je skleniti, da je skozi svoja dela iskal zavednega, humanega in svobodnega posameznika. Ampak da bi bil svoboden, moraš biti na prvem mestu izobražen.

Kot je mogoče slišati in prebrati, je predstava svojstven poklon Kišu. Zakaj?

Naredili smo eksperiment, ki je hommage Kišu, najprej z gesto izbora besedila, pa tudi z načinom, s katerim smo se odločili pristopiti. Novela je izvedena neokrnjeno, brez dramatizacije in pretvarjanja v dialoške forme. Osemnajst poglavij je razdeljenih med devet izvajalcev Srbije, Slovenije in Hrvaške. Besedilo smo analizirali iz literarne, zgodovinske in politične perspektive in vsakemu poglavju dali določen performativni predznak. Presunilo nas je bogastvo pripovedi, natančna geopolitična analiza, metafizični naboj. Upamo, da je predstava vsaj deloma vredna književnega predloga, ki ga obravnava.