Čeprav se v njegovi družini ni nihče ukvarjal z igralstvom, se je sam zaljubil vanj in se po končani gimnaziji odpravil na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Po njej so ga angažirali v Drami, od katere se je po slabem desetletju na svojo željo poslovil in odšel med svobodnjake. To je bilo v tistih časih zelo pogumna odločitev. Glavnina njegove kariere je bilo ustvarjanje v gledališču, poleg tega pa se je preizkusil v kopici drugih vlog, od katerih je večini gledalcev gotovo v spominu kot z legendarnim šalom ovenčani voditelj oddaje Podarim-dobim.

"Delal sem zelo različne stvari: gasilske veselice, tombole, Moped Show, Podarim-dobim in podobno. Takrat je bilo še tako, da so ti gasilci dali jurja, liter vina in pol klobase, pa smo delali cel večer," se spominja 74-letni priljubljeni igralec in profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT).

A čeprav je uradno v pokoju resda šele nekaj dni, njegov urnik v ničemer ne kaže na to. Z njim smo se pogovarjali tik pred premiero predstave 100 svečk za Ježka, ki jo je s člani družine Milčinski pripravil v počastitev 100. obletnice rojstva Franeta Milčinskega - Ježka, ta teden pa se še posebej posveča športu, saj je ambasador Simbioze giba. Tibetanske vaje so del njegovega vsakdana že več kot 25 let.

Čeprav ste gledališki igralec, vas verjetno večina še vedno pozna po oranžno-rumenem šalu s televizije. Ali vam je bilo kdaj "hudo", da je televizija tako močan medij?

Ne, v bistvu je bil, sploh na začetku, prisoten strah, da me v gledališču ne bodo vzeli resno. Čeprav sem tam potem igral veliko komičnih log, a tudi veliko resnih vlog, recimo v Cankarjevih Hlapcih. Ampak vedno mi je uspelo, da sem s svojo energijo uravnovesil priljubljenost s televizije. To je stvar prepričljivosti in energije. Jasno pa je, da so bili televizijski šovi bolj priljubljeni. Če ponazorim: predstavo Star fotr sem uprizoril približno 200-krat, kar pomeni, da me je videlo 50.000 ljudi. Če pa se dvakrat pojaviš na televiziji, pa te vidi milijon ljudi. Tako pač je.

V svoji dolgi karieri ste bili četrt stoletja svobodnjak. Danes so številni igralci svobodnjaki, ko pa ste se vi odločili za ta korak, je bil to verjetno zelo redek pojav. In pogumna odločitev?

Nekaj jih je bilo takrat, ki so se prav tako odločili za svobodo, a nihče ni zdržal tako dolgo kot jaz. 25 let. Sam nikoli nisem imel razvitega črednega nagona, zato sem dal odpoved. Izbruhnil je škandal, češ kaj se pa grem. "Z belim kruhom se kregaš." V bistvu pa mi ni bilo hudega, včasih je bilo malo nerodno, a se je na koncu vse dobro izteklo. Delal sem pa zelo različne stvari: gasilske veselice, tombole, Moped Show, Podarim-dobim in podobno. Takrat je bilo še tako, da so ti gasilci dali jurja, liter vina in pol klobase, pa smo delali veselico. Res različne stvari, veliko jih je bilo za hec.

Ampak potem sem intuitivno naredil pametno potezo, ko so me vabili na akademijo: odločil sem se in sprejel ponudbo. Tako sem si vsaj pokojnino prislužil (smeh). Prej si namreč nisem nič plačeval. Nisem vedel, da bom toliko časa živel. (Smeh.) Potem je pa kar uspelo in hvala Bogu sem zdaj dočakal pokojnino. Zdaj sem 10. dan v pokoju. Nisem pa je še dobil (smeh).

Kljub uradnemu statusu upokojenca pa vaše obveznosti jasno pričajo, da vi niste običajen upokojenec in tudi nikoli ne boste.

Ne, najbrž res ne. Migal bom, dokler bo šlo.

Jutri (op. pogovarjala sva se v petek, 10. oktobra) je premiera predstave 100 svečk za Ježka. Ob 100. obletnici rojstva Franeta Milčinskega - Ježka delamo predstavo iz Ježkovih tekstov. Njegova vnuka Nana in Juš Milčinski, Ježkov sin Matija Milčinski režira. Gre za kabarejček iz Ježkovih tekstov, pesmic in tako naprej. To je v bistvu družinski projekt, mene so pa zraven "pobrali", ker sva bila s Franetom dobra prijatelja. V operi bo decembra znova na programu opereta Netopir, imamo deset predstav in tudi novoletno silvestrsko predstavo. Na akademiji sem šel v pokoj, a so me prosili, da bom še naprej poučeval igro pred kamero. Tako da nič ne kaže, da bi izpregel. Ni čisto klasična pot.

Se vam zdi, da ste ravno zaradi te raznolikosti dejavnosti, ki je zaznamovala vašo kariero, še boljši igralec?

Mislim, da sem zorel kot človek in igralec. Sprijaznil sem se s tem, da je treba početi različne stvari, seveda je pa res, da ene stvari počnem raje kot druge. Pomembno pa je, da vse, kar počnem, počnem pošteno. Vsake stvari se lotim zares, pa naj bo kar koli: Moped Shov, tombola ali vloga v Cankarjevih Hlapcih. To se mi zdi bistven pogled na svet, ki ga priporočam vsem.

Ko govorimo o gledališki igri, ima ta znotraj znova različne zvrsti. Drame so pogosto čislane bolj kot komedije, za katero pa številni igralci pravijo, da je v bistvu težja.

To je odvisno od človeka. Za komedijo moraš imeti žilico. Eni pač poveličujejo samo tragedijo, v bistvu je pa komedija zelo težka zadeva. Enim se je nerodno ukvarjati s komedijo, češ da ni cenjena in da gre za guncanje afen. Ampak to ni res. Da se ti ljudem usedeš v srce tako z eno ali drugo zvrstjo. Ali se zjočejo ali prisrčno smejejo: kaj je bolj vredno? Najboljša je verjetno kombinacija vsega.

Dolga leta ste profesor. Kako gledate na mlade igralce?

Ta mladina je tako talentirana, bil sem prav vesel, še zdaj sem, da imam lahko toliko stika z njimi. To so taki otroci, si sploh ne moreš misliti. Ko prideš na sprejemni izpit, pa so to zdaj že študenti letnica blizu 2000. Ampak talentov je res veliko in prav škoda je, da smo tako majhna nacija, da jih ne moremo sprejeti več. Bi jih gotovo 20 ali 30, če bi sodili po talentu, a jih lahko le 10. Res veliko je dobrih in zelo dobro delajo.

Od poklicnega življenja pa pojdiva zdaj k zasebnemu. Imate štiri sinove, tako da vam kot očetu gotovo ni bilo dolgčas. V kakšne vode so zajadrali poklicno?

Zdaj ni več naporno, včasih je pa bilo. Ampak je bilo super. V bistvu sem hitro opravili z otroki, saj sem že do 30. leta imel štiri. (Smeh.) Tudi to je bil razlog, da sem bil tako kregan, ko sem pustil redno službo, pa štirje otroci so bili doma.

Po drugi strani pa so se številni kolegi zapili, sam se nisem mogel, ker sem moral v vrtec po otroke. Že dopoldne smo ga začeli "žingati", medtem ko so oni nadaljevali, sem moral po otroke, jih peljati domov, poleg tega pa sem imel predstave zvečer, tako da sem moral biti trezen. V bistvu so me otroci rešili (smeh).

In še ena srečna okoliščina je bila: če sem pretiraval z alkoholom, sem imel groznega mačka, da sem tri dni samo prosil, da bi samo umrl (smeh). Tako sem imel vgrajeno eno naravno varovalko.

Sicer pa se v moji družini ni nihče ukvarjal z igralstvom in tudi nobeden izmed sinov ni igralec. Miha, najstarejši sin, je filmski režiser, Gašper je kuhar, Matevž inženir biolog, Andraž je pa športni novinar.

Čeprav ste mestni otrok, pa se ste pred leti preselili na podeželje. Od kod ta želja?

Super mi je. Preselil sem se pred nekje 10 leti, prej je bila to počitniška hišica. Adaptirali smo staro ruševino. Nikoli v bistvu nisem razmišljal o selitvi, potem pa sem kar naenkrat ugotovil, da se je tam res lepo zbujati. Sicer sem vsak dan v Ljubljani, ampak se mi ni težava voziti. Super mi je. Zjutraj se zbuditi v naravi, je res krasno. Z leti se človek spremeni.

Če se pogledate nazaj, recimo 30 let, si rečete: Uf, Janez, dobro si jo odnesel, ali kdaj pomislite, uf, tule sem pa malo skrenil.

V bistvu sem zelo zadovoljen. Imel sem srečo, saj človek za sproti dejansko ne razmišlja. Intuicija je res zdrava stvar. Če samo intelektualno razmišljaš in načrtuješ, ne gre. Nikoli nisem načrtoval, v bistvu se mi vedno stvari kar pojavljajo. Me je kdaj kdo vprašal, kaj mislim, pa potem pozvoni telefon, in potem se odločim.

Že dolga leta ste tudi motoristični navdušenec.

To pa že od majhnih nog. Sem iz generacije, ko nismo imeli kar od začetka avtomobilov, ampak smo imeli najprej mopede in vespe, to se je ohranilo. Nazadnje sem bil pred dvema tednoma v Črni gori in Dalmaciji. Motor je res super, zelo uživam in se počutim dinamičnega, živega, čeprav sem potem zvečer utrujen. Letos sem naredil 12.000 kilometrov, nekajkrat sem bil v Dolomitih, pa v Toskani, na Korziki.

Niste imeli na motorju nobene nezgode?

Za zdaj ne. Saj padel sem že, ampak nič hujšega. V bistvu najhitreje padeš na ravnem, moj motor je namreč zelo težek, ima 270 kilogramov, je težko kot svinja, ko ga moraš držati, ko pa spelješ, je pa krasno.

Po navadi mladi vozniki res norijo, sploh po naseljih, kjer ti lahko pred motor skoči pes, ali pa zavije domačin brez usmerjevalnika. Po naseljih moraš biti res previden. Sicer sem pa sam za hitro vožnjo. Večkrat dobim kakšne pike ali "slikice" domov. Najraje se vozim po Avstriji in Italiji, kjer so razmere za motoriste drugačne. Tudi policisti tam te nimajo takoj za kriminalca, ampak so vljudni in korektni. Tudi v teh podaljšanih naseljih je omejitev višja, se lahko pelješ 70 na uro, medtem ko se pri nas lahko voziš le 50.

Ste kdaj izkoristili svojo prepoznavnost? Recimo pri policistih, da so vam spregledali kakšen prekršek?

Pri policistih ne, ker sta vedno dva in sta skupaj dva, ki sta skregana (smeh). Včasih je pa bilo drugače. V časih Podarim-dobim smo na meji marsikaj čez prepeljali, saj so me spustili brez posebnih pregledov prtljažnika. No, pri mesarju pa še zdaj dobim kak dober kos.

Ta teden poteka Simbioza giba, katere ambasador ste tudi vi. Za igralce je pomembno, da ste v izvrstni telesni kondiciji. Kako ste skrbeli za svojo kondicijo?

Tekel sem. Do pred 10 leti sem najmanj štiri, petkrat na teden tekel po 6 kilometrov, sem imel krog do Rožnika. Potem pa sem si uničil Ahilovo tetivo, tako da sem prenehal s tekom. Še vedno pa vsak dan telovadim, moj dan se že 25 let začne s tibetanskimi vajami, ki jih bom pokazal tudi v okviru Simbioze. Delam zase, ker vem, da je pomembno. Je pa dejstvo, da že sicer nisem nikoli pri miru. Tudi vožnja z motorjem je fizičen napor.

Kaj pa počnete, ko vendarle ste pri miru? Kako preživljate svoj prosti čas?

Zelo rad kuham. Moja Maja (op. igralka) je vegetarijanka in mi gre na jetra, da nimam za koga kuhati. Tako da v nedeljo potem rad povabim fante, da lahko kakšno pečenko "gor vržem", pa solatko, pa gobovo juho, da je res "orenk" kosilo.