Igra je lani doživela premiero na off-broadwajskih deskah in bila nato za eno sezono igrana na Broadwayu. V New Yorku je predstava doživela tudi lepe odzive. Letos pa je Eisenbergu trema narasla ob prenosu produkcije na londonske gledališke deske, v mesto, ki ga dojema kot gledališko meko. "Zelo občudujem gledališče, kakršno je v Londonu in po vsej Veliki Britaniji. To je nekakšna gledališka meka, bolj kot New York," je povedal in pred angleško premiero priznal, da je zaradi tega zelo zaskrbljen. V Trafalgar Studios bo Eisenbergova igra v režiji Scotta Elliotta na sporedu vse do 13. avgusta.
V ospredju je lik, ki ga nihče ne mara
V njej Eisenberg tudi igra, in sicer neobčutljivega Bena, ki ga nihče ne mara, še sam sebe ne. Nič čudnega, živi v udobnem stanovanju, ki mu ga je kupil oče, si želi postati filmski ustvarjalec, obenem pa v svoji samozagledanosti nadleguje vse okoli sebe.
Z njim živi tudi prijatelj s popolnoma drugačno osebnostjo, ki ga igra Kunal Nyyar iz serije Veliki pokovci. V Eisenbergovi igri je Kalyan resen in deloven imigrant iz Neaplja, ki na newyorški univerzi študira podjetništvo.
V tragikomičnem tonu je Eisenberg izpisal vrtinec samodestrukcije, ki se zgodi ob obisku dekleta, v katerega je bil Ben nekoč zaljubljen, in njenega novega partnerja, zadrgnjenega bankirja, ki načrtujeta poroko.
Sobivanje mladih v raznolikem urbanem kaosu
Igra odpre razpravo o neke vrste generacijskem razdoru in vprašanje, kako lahko ti mladi ljudje sobivajo v zapletenem, raznolikem svetu velikega mesta, v New Yorku. V ospredju je Ben, jezen mladenič, ki se počuti odrinjenega in odtujenega. "Moj lik je Američan tretje generacije in zdi se mi, da občuti neke vrste asimilacijsko lenobo," pravi Eisenberg. Vsak ima kakšnega takšnega prijatelja ali vsaj sovražnika in verjetno bi, če bi vložili svoj čas in energijo v raziskovanje njegovega uma, na koncu odkorakali stran z občutkom usmiljenja, še dodaja.
"Kunaljev lik je priseljenec iz Neaplja, ki se močno bori, da bi vstopil v ekskluziven svet privilegijev, iz katerega je izključen. Igra odpira takšne teme in v ospredje postavlja tudi nemoč mojega lika, ki je na neki način izgubil smisel, saj se mu ni treba boriti za nič," poroča Reuters.
Tretje gledališko besedilo
Igra je nastala pred štirimi leti, ko je bil po lastnih besedah v nekoliko temačnejšem obdobju. "Občutja so realna, okoliščine pa ne," pravi, ko igro opisuje kot zelo osebno, ne pa avtobiografsko. Snovanja svojega lika se je lotil z željo po stvaritvi lika, ki ga je težko vzljubiti, a skozi proces pisanja in pozneje igranja ga je nekako humaniziral in simpatiziral z njim, kar se je, kot si misli in želi, pokazalo v portretu osebe, ki ni enoznačno negativna.
Ni pa to igralčev prvi vstop v gledališko pisanje. The Spoils je že tretje gledališko besedilo, ki ga je napisal in v njegovi uprizoritvi tudi igral. In kot prizna, najrajši igra prav v uprizoritvah po svojih igrah. Pri gledališču ga moti edino to, da so predstave šele ob osmih zvečer. "Želel bi si, da bi se začele ob desetih dopoldne, da bi lahko odigral predstavo in nato normalno nadaljeval dan. To me tako frustrira ... pričakovanje in skrb sta slabši kot kar koli drugega in ti dnevi te enostavno ubijejo," je povedal za The Guardian.