Interpretacija Vojnovićeve odrske Jugoslavije v režiji Ivice Buljana ne nudi nič, kar ne bi bilo zaslediti že v romanu; stereotipi, nacionalizmi, stereotipni nacionalizmi, nekaj humorja na ta račun in nato problematiziranje oziroma odpiranje tistih napol zaceljenih ran Balkana, o katerih nihče noče govoriti, a pronicajo ven na vsakem koraku ali natančneje silijo izza zaprtih vrat ex jugoslovanskih komod – tistih rjavih, lakiranih, ki so skoraj morale stati v vsaki dnevni sobi od Mostarja pa tja do Triglava (scenografija Aleksandar Denić). Retro preobleko dokončno začinijo še avtentične obleke tistega časa, ki nas sprehodijo čez zadnja tri desetletja "Juge" (Ana Savić Gecan) in s patosom podčrtana glasba (Rundek Cargo Trio).

Subjektivna samoiskalna pot glavnega junaka Vladana Borojevića, ki čisto po naključju odkrije, da njegov oče ni mrtev, ampak je vojni zločinec, reflektira družbeno sliko nekdanje Jugoslavije. In če je v romanu to pripoved skozi oči Vladana, na odru (v Vojnovićevi adaptaciji) razpade na niz montažnih epizodnih prizorov, kjer je glavni junak v podobi Marka Mandića in občasno tudi otroških igralcev, zgolj zunanji opazovalec, vase zdruznjeni, otopeli opazovalec/poslušalec. Gonilna sila romana je na odru na rob umaknjen iskalec lastne identitete, ki ne pride dovolj do izraza niti v zaključnem obračunu z očetom, kar pomeni da uprizoritev ostane brez gonilne sile romana, pa tudi brez ustreznega nadomestka. Prav zato veliko bolj do izraza pridejo stranski liki, kot je Vladanov nacionalizma polni srbski stric (Uroš Fürst), Vladanova mama z monologom o njunem odnosu in obratu življenjske zgodbe (Nataša Barbara Gračner) in Emir (Jernej Šugman), ki v veliki meri da podlago drami.

Jasno trkanje na jugonastalgijo, ne le z omenjeno sceno, kjer sicer s pomočjo osvetlitve (Son:DA) okostnjaki pronicajo ven, kostumi in glasbo – za trenutek nas celo pošljejo na veliko kolektivno zabavo, tako, ki je kos tudi državni slovesnosti z vihrajočo trobojnico na čelu; kasarniški 'drugovi' v slogu bratstva in enotnosti veselo tolčejo pletersko slivovico in se ljubijo, vse dokler se ne sovražijo – je najbrž Buljanovo iskanje izgubljene Jugoslavije. Pri tem je srbohrvaški jezik samo najbolj očiten, obenem pa tudi smiseln podaljšek romana, kjer liki še govorijo v tipični 'vojnovićevski čefurščini'. In če se morda komu zdi sporno, da je večina predstave odigrana v srbohrvaščini, naj ob tem le pomisli na dejstvo, da se prav s tovrstnimi mislimi uvršča med tiste Slovence, polne nacionalizmov, ki se jim na odru posmehujejo.

Dramski različici Jugoslavije, moje dežele manjka predvsem oster ali raje skladno zaobljen dramaturški lok, kakšen rez in zgostitev epizodnih prizorov, ki sicer zadržijo jasnost časovnih preskokov in sosledij, a bi brez težav lahko funkcionirali tudi vsak sam zase. Uprizoritev je v končnem preseku preveč papirnata in obrnjena k poustvarjanju države, ki je ni (več), njene ostanke pa pušča ob strani, ker kot da ne dosežejo občinstva. Vojnovićev roman je zato bolj uspešen v odpiranju vprašanj nekdanje Jugoslavije, pomanjkljivostim navkljub pa je tudi uprizoritev treba sprejeti kot del nas in naše polpretekle zgodovine.