Damir Avdić, glasbenik in pisatelj, po rodu iz Tuzle, ki že 7 let živi v Sloveniji, v katero je prišel zaradi ljubezni, je širši slovenski javnosti postal znan šele konec lanskega leta, ko mu je grozila odločitev, da bo moral našo državo zapustiti zaradi domnevno premajhnih prihodkov, ki so mu jih kot samozaposlenemu v kulturi obračunali na upravni enoti.

Danes je ta birokratska zmešnjava uspešno rešena, Damir pa meni, da mu je zelo pomagalo to, da je javna oseba. Kako bi se v tem kafkovskem procesu znašel anonimnež, si sploh ne upa pomisliti. Za radijsko oddajo Sami naši, ki je na sporedu na 1. programu vsako nedeljo ob 21.30, je povedal: ˝Ves čas sem se spraševal, kako bi bilo komu drugemu. Meni je zelo veliko pomagalo, da sem javna oseba. Šlo je za navadno napako v zakonu, ki je do zdaj ni nihče opazil. Mislim, da že dolgo živimo v obdobju prava, vladavine prava, in edina revolucija, ki je trenutno mogoča, je pravna revolucija – se pravi, da se stvari vnesejo v zakon. Ko imate nekaj zapisano, se lahko kdor koli, ki se znajde v zagati, izkoplje ob pomoči zakona, ki ga potrebuje.˝

Precedens, ki pomaga
Tako se danes vsi samozaposleni v kulturi, ki se znajdejo v podobnem položaju, lahko sklicujejo na Avdićev primer. To se mu zdi ustrezno poplačilo za vse, kar se mu je zgodilo.

˝Poglejte, moj primer je bil malenkost, dogajajo se še dosti hujše stvari. Pa ne samo tukaj, povsod. Ampak če ima kdo mojo odločbo, pa kdo od njega zahteva tisto, kar so takrat od mene, se lahko sklicuje na moj primer. »Kako pa, da ste njega spustili?«

V Sloveniji se ne glede na vse dobro počuti in lahko ustvarja. O tem ima svojo teorijo: ˝To je odvisno od ljudi, med katerimi si, to je bistveno. Tukaj sem v umetniških glasbenih krogih. Verjetno je ta vrsta ljudi povsod enaka. Tukaj je, kakor koli obrneš, nekako vse podobno, jezik je sicer drugačen, ampak se lahko razumemo. Neki pisatelj, ne spominjam se, kateri, je v nekem pogovoru v Sloveniji na vprašanje, kje se začne Balkan, odgovoril: Na železniški postaji v Ljubljani je dober burek. To se mi zdi odlično povedano.˝

Kdor me želi razumeti, me bo
Ko smo že bili pri jeziku, smo Damirja vprašali, zakaj še vedno ustvarja v materinščini. ˝Edini razlog je, da je to jezik, v katerem mislim. Lahko se pogovarjamo v slovenščini, ampak bi bil nekako utesnjen in ne bi povedal vsega, kar sem hotel. Menim, da če koga zanima moja umetnost, se bo potrudil, da jo razume. Recimo, v sedemdesetih so se pojavili Pankrti, Buldogi in druge slovenske glasbene skupine, mi pa nismo razumeli slovenščine. V šoli smo se učili Moj očka ima konjička dva, nič drugega, vendar smo se potrudili, da smo jih razumeli. Ker nas je zanimalo. Prav tako menim, da morajo tudi drugi nekaj storiti za to, da bi razumeli mene, ne pa, da jaz prispevam čisto vse.˝

Dvojezičnost v gledališču
Pred kratkim je bila v Mini teatru izvedena Avdićeva zadnja predstava Mefisto, ki je prav tako dvojezična. Pravzaprav gre tudi za veliko besednih iger med jeziki. Damir o tem pravi: "Malo smo se igrali z besedami, Grega je govoril slovensko, in ko me je vprašal: Ali ste brali Nietzscheja? sem mu odgovoril: Nisam ga brao, ja sam ga čitao! Ta beseda v našem jeziku pomeni nekaj čisto drugega. Ljudje so se temu smejali, ker so razumeli, za kaj gre."

Kritika ali resnica
Damirja spremlja sloves ostrega kritika današnjih časov. ˝To je možno, ampak to ni bil moj namen. Pravzaprav danes, če poveste stvari tako, kot jih vidite, pa to še malo popestrite s ščepcem politike, stvar avtomatično deluje kritično.˝

Subverzivnost ni več mogoča
Za konec nas je zanimalo, kaj meni o subverzivnosti danes. Ali smo lahko tudi subverzivni, ne samo kritični? ˝Časi so popolnoma drugačni in ne moremo biti več subverzivni. Recimo leta 80 je Peter Lovšin namesto znane Računajte na nas pel Ne računajte na nas in potem je ta pesem še dobila letno nagrado Zveze komunistične mladine Hrvaške. To je bilo tako subverzivno, da je to preprosto nemogoče ponoviti, ker je danes vse dovoljeno. Da bi bili subverzivni, moramo imeti omejitve, ki jih lahko presežemo. Kapitalizem je vse dovolil in nas pri tem onemogočil. Če razbijete steklo, pride policija in plačate kazen. Subverzivnost se konča pri tem. Prej ste bili lahko subverzivni s kakšnim plakatom, danes pa lahko nanj narišete kar koli, pa ne bo subverzivno. Lahko samo pazite na estetiko plakata.˝