i nam "bolj kot izobrazba pomagalo, če bi se naučili biti hudobni, izkoriščevalski, hinavski ipd."

Takšno videnje sveta v predstavi In kaj naj zdaj z vsemi temi knjigami? preverjajo režiserka Nina Šorak, dramaturginja Urša Adamič in igralci Nik Škrlec, Maruša Majer in Robert Korošec. Izhajajoč iz situacije mladih izobražencev, ki za svoje delo, če ga sploh dobijo, pogosto niso plačani, so se lotili raziskave znanja, potrebnega za ustvarjanje delovnih možnosti, uveljavitev v sistemu dela, za možnost uspeha in konec koncev – za preživetje samo. V skupnem avtorskem delu so ustvarili več situacij, v katerih provokativno prikazujejo nujno dopolnitev uveljavljenemu izobraževalnemu sistemu – "praktično življenjsko izobrazbo" o tem, kako se soočiti s hudobijo egoističnih posameznikov, ki skrbijo le zase.

Proces ustvarjanja predstave so dopolnili še z vzporednim delom in se na predlog psihologa podali v osebno avanturo skupinske analize. Čeprav so se v to sprva podali z nelagodjem, se je vodena tedenska analiza odnosov, občutij, pričakovanj in mnenj znotraj ustvarjalne skupine izkazala za dobrodošlo, pravi Nina Šorak. Pozitivno je vplivala tudi na proces ustvarjanja predstave – skupino je tesneje povezala med seboj, povečala zaupanje med posamezniki, obtežila posamezne odločitve, razjasnila dvome in utrdila zavedanje skupne odgovornosti.

V predstavi izpostavljate dve temi – izobraževanje in hudobijo. Kje ste našli povezavo med njima?

Izhodiščno točko nam je predstavljalo naslovno vprašanje: kaj naj naredimo z vso gmoto prebranih knjig in pridobljene izobrazbe, ko pa nam v praksi prav nič ne pomaga, da bi lahko delo dobili in ga uspešno opravljali. Z igralci in dramaturginjo smo sprva premlevali različne ideje, od izobraževalnega sistema do kupovanja in vrednotenja izobrazbe, potem pa smo se odločili obsežen pojem izobrazbe zožiti na vprašanje hudobije.

Ta se mi zdi edini odgovor na vprašanje, kakšno vrsto "izobrazbe" lahko praktično izkoristimo, da bi v tem svetu preživeli, oziroma katero je tisto znanje, ki bi mi lahko prineslo uspeh oziroma nekaj, kar se v tem svetu kaže kot uspeh. Bolj kot izobrazba bi nam pomagalo, če bi se naučili biti hudobni, izkoriščevalski, hinavski. Sliši se kot parodija, a v predstavi to stališče zastavljamo resno in s položaja mladega izobraženega človeka, ki si želi zasesti delovni položaj ter delati to, kar vidi, da ljudje na teh položajih delajo. V resnici je prav to njegova želja – hoče priti čim bližje tem, ki so na vodilnih položajih.

Izobrazbo jemljemo kot samoumevno dejstvo, ki je del našega procesa odraščanja, a enostavno ni dovolj. Postavi nas v sistem, a je praktično neuporabna za to, da bi se znotraj njega tudi uveljavili. Manjka nam življenjskega učenja, kako se spopasti s svetom, kakršen je. To lahko razumemo tudi kot provokacijo, a konec koncev se vsi znajdemo v situacijah, ko pridemo v spor z nadrejenim ali smo oškodovani, ker smo na primer zaupali brez podpisa pogodbe in za svoje delo ne dobimo plačila.

Se ti zdi, da je, da je pri mladih močna težnja zasesti že vzpostavljene stolčke oziroma položaje ali je zaznati tudi druge želje, na primer po drugačnih načinih dela in iskanju svojega prostora na polju dela?

Seveda smo si ljudje različni, vendar se mi zdi, da je v splošnem velika želja po položaju in varnosti. Vsi si želimo delati in biti za delo plačani. A to je dandanes težko uresničljivo. Znotraj predstave smo do te problematike zavzeli provokativen pogled: če svet deluje tako, se moramo naučiti tega, kako priti zraven. Pri tem sežemo tudi ven iz gledališkega in umetniškega na več drugih delovnih področij. Principi so podobni povsod – gre za izkoriščanje in razmišljanje, kako poskrbeti zase, pa četudi na račun nekoga drugega.

Kakšna je razlika med znanjem in izobrazbo? Omenila si, kako nam izobrazba nič ne pomaga, a sama si dokončala kar dva študija.

Izobrazba je formalna stvar, ki ti prinese naziv, znanje pa je neformalno in je veliko širši pojem. Zdi se mi nujno, da smo radovedni in entuziastični, da se želimo spoznati, da želimo vedeti, raziskati stvari. Te lastnosti močno cenim.

Morda se zdi, kot da s predstavo podcenjujemo znanje, izobrazbo in knjige, a resnica je prav obratna. Vesela sem, da sem končaala oba študija. Knjige obožujem. Gledališče zame odpira nove zorne kote in provokacija je lahko tisto, ki preobrne posamezno perspektivo. Prav zato smo ubrali takšen pristop, da hudobijo predstavimo nekaj, kar se je treba naučiti in kar je vredno imeti, skratka, kot nujnost človeškega preživetja.

Besedilo je avtorsko in nastaja skupinsko na vajah, pri čemer se sklicujete na različne vire. Po kakšni literaturi in drugih virih ste iskali material in kako potekajo vaje?

Predstava je sestavljena iz 16 prizorov. Material zanje smo iskali v različnih knjigah, po časopisih in v lastnih izkušnjah. Prizori so nastali na podlagi biografije Nikole Tesle, biografije Steva Jobsa, knjige Kratka zgodovina skoraj vsega Billa Brysona, pesmi Katje Plut; pa na podlagi člankov o dogodku, ko je mentor dveh študentov primorske univerze, mladih raziskovalcev, ki sta napisala članek za strokovno revijo, zahteval soavtorstvo in umik članka, čeprav kot avtor ni sodeloval. Iz knjige Ni prostora za prasce (Kako ustvariti civilizirano delovno okolje in preživeti v takem, ki to ni) Roberta I. Suttona smo si izposodili navodila, kako postati prasec, v prizor razgovora za službo smo vpletli izkušnje nas samih ali bližnjih …

Situacije smo tako iskali v različnih virih, tekstovno pa smo izhajali iz nas samih. Na vajo smo prinesli posamezne članke ali poglavja, besedilo prebrali, si razdelili vloge in nato na podlagi teme oziroma situacije zgradili prizor z lastnim besedilom.

Na vsebinski koncept se veže tudi režijska ideja. V sklop misli o tem hudobnem svetu sem želela vpeljati hitrost, saj je prav hitrost zelo dobro orožje za manipulacijo drugega, ne glede na to, kdo nosi krivdo. Nekoga lahko nečesa "uspešno" obtožiš prav s hitrimi obtožbami in napadi, ki ga presenetijo, in ga tako uspešno prelisičiš, zmanipuliraš.

Zato mi ta proces predstavlja tudi poseben režijski eksperiment, s katerim preiskujem, kako v gledališču deluje filmski način hitre montaže prizorov in ali je sploh mogoč. Ker predstava sodi v okvir Glejevih Miniaturk, ki omogočajo prostor preizkušanja in raziskave, sem to priložnost izkoristila kot praktično šolo, da preizkusim, kako lahko v gledališču čim hitreje zamenjaš sceno in kostum, na kakšen način se poigrati, da se prizori menjajo v čim krajšem načinu in da se menjav ne vidi.

Srečujete se tudi z Vidom V. Voduškom, psihologom in psihoterapevtom. Kakšno vlogo ima v procesu dela?

Z Vidom se igralci, dramaturginja in jaz dobivamo enkrat tedensko na skupinski analizi. Vid ne hodi na naše vaje niti se ne ukvarja z vsebino predstave. Gre za analizo naših odnosov, načinov delovanja, pričakovanj. Tam si povemo ali vprašamo stvari, za katere na vajah ni časa. Preko tega lahko dobimo odziv, kaj kdo od koga pričakuje, od kod prihajajo ta pričakovanja, zakaj se je nekdo odzval na določen način ali zakaj prihaja do morebitnih razočaranj. Pogovor pomaga pri razporeditvi odgovornosti, kar se mi zdi za ustvarjalno ekipo ključno – da se zavedamo, da v skupnem procesu vsak nosi svojo funkcijo in da je način, na katerega jo prevzame, odločilen tudi za odnose med vsemi drugimi.

Sprva smo do teh skupinskih analiz pristopili z malce nelagodja, saj nismo vedeli, kaj pričakovati. Konec koncev je tudi gledališče oziroma ustvarjalna ekipa specifična skupina za analizo, saj se moramo že v procesu vaj zelo odpreti, če želimo priti do nečesa iskrenega. Zato sem bila nekoliko skeptična, kaj nam lahko skupinska analiza sploh prinese, po drugi strani pa si nisem želela, da bi nas zmedla in v skupno vnesla razdor. Popolna iskrenost in odprtost skupino lahko pripelje tudi do razpada. Naša izkušnja se je izkazala za zelo pozitivno. Srečanja so nas le še bolj povezala med seboj in nam pomagala, da si razjasnimo nekatere odločitve ter do projekta pristopimo angažirano. Velik del angažmaja se mi sicer zdi že to, da delamo predstavo zastonj, a kljub temu je pomembno, da se zavedamo svoje odgovornosti in tega, da nihče nikomur ne dela usluge, ampak smo tu zato, ker si želimo narediti predstavo.

Zakaj ta situacija omogoča to zavedanje, vaše sodelovanje na vajah pa ne? Saj gre za skupinski proces.

Mislim, da je to povezano tudi s hierarhijo, ki je v procesu dela jasno postavljena, na skupinski analizi pa ne. Na vajah so vloge jasno strukturirane, pa čeprav gre za skupno avtorsko delo. Tako kot glasbeniki razmišljajo o glasbi in igralci igrajo, sama režijsko določam prizore, razdelitve vlog ali slog igre. V pogovoru pa smo, kar smo, in samo govorimo o tem, kaj počnemo, kaj nas zmoti, kaj pričakujemo, zakaj se nam zdijo določena pričakovanja dobra ipd.

Tudi ko se na vajah ali po njih pogovarjamo o procesu, se pogovori sučejo okoli idej, kaj vse bi lahko še naredili, ne ukvarjamo pa se z malenkostmi v odnosih, ki se lahko pozneje izrazijo v drugačni obliki.

Vid nam z usmerjanjem pogovora pomaga, da se pogovorimo o stvareh, ki jih a vaji ne izrečemo, ker se zdijo malenkostne, in da se nerazčiščene stvari razrešijo do konca. V teh analizah pridejo na dan stvari, ki se sprva sploh niso zdele problematične, izkaže se, da smo določene zadeve razumeli vsak po svoje, izrazimo lahko dvome in vprašanja, ki se na vajah niso zdeli bistveni za proces.

Ko kdo prizna, da stalno pozablja besedilo, ker mu gre posamezen prizor "na živce", je to izpoved, ki spremeni odziv preostalih, sprosti situacijo, jezo in nas vse poveže. Podobno ko nekdo iskreno pove, da se je počutil izigranega, da ga je nekdo pustil na cedilu. Zbudi te, te sooči z dejstvom, da si del ekipe in odgovoren za svoje delo ter za proces celotne ekipe, zato se nima smisla pritoževati zgolj zato, ker se lahko. Posledično si bolj zaupamo in pazimo drug na drugega, se upoštevamo in v ospredje postavljamo željo, da naredimo dober prizor, ne pa ega.

Sama zelo veliko delaš, sodeluješ pri predstavah in (so)ustvarjaš avtorske projekte. V zadnjih dveh ali treh letih si nanizala eno predstavo za drugo. Glede na to se zdi, da za mlade gledališčnike na neinstitucionalni sceni niti ni tako težko dobiti projektov? Če prilagodim vprašanje v skladu s temo vaše predstave: zdi se, da ni treba biti hudoben, da dobiš delo?

Če bi bila hudobna, bi verjetno dobila plačilo (smeh). Predstav je na neodvisni sceni veliko, zelo veliko, a večinoma gre za prostovoljno, neplačano ali zelo slabo plačano delo. Mlad ustvarjalec, ki si želi delati, bo delal, tudi če ministrstvo za kulturo ne bo podprlo njegovega projekta. Vedno se najde neplačano delo in tudi prostor ter ljudi, ki so pripravljeni delati zastonj. Po eni strani moraš delati, da sploh lahko dobiš možnost za kakšno delovno ponudbo, a se mi zdi, da je prepogosto samoumevno, da delaš brez plačila le zato, ker si želiš delati. V tem primeru veliko predstav kar zdrsne mimo in ob tem se težko izognemo občutku, da so namenjene same sebi. Sama delam veliko in različne stvari, dramaturgije, pisanje besedil, režije, moderiranje pogovorov ipd. A dolgoročno to ne gre. Nekaj časa še lahko zdržim, se pa sprašujem, koliko časa še.

Po izobrazbi si dramaturginja in filozofinja. Na seznamu tvojih del najdemo tako filmske kot gledališke produkcije, tako dramaturgije kot režije. Ne spomnim se nikogar v našem prostoru, ki tako redno prepleta dramaturško in režijsko delo. Je to pri tebi tako tudi zaradi okoliščin in omejenih priložnosti?

Ta predstava bo moja peta gledališka režija. Sprva o režiji nisem razmišljala, a me je k temu spodbudil Sebastijan Horvat na praktičnem seminarju v 3. letniku dramaturgije na AGRFT. Režija mi predstavlja izziv in se prav lepo dopolnjuje z dramaturškim delom, saj mora dober praktični dramaturg tudi dobro poznati gledališke situacije ali dati napotke igralcu, hkrati pa upoštevati režiserjevo vizijo in estetiko. Super se mi zdi, ko se vržem v režijo svoje ideje in se pri tem učim praktične dramaturgije in delovanja gledališča ter razvijam občutek za teorijo. Morda se v dramaturgiji počutim bolj domače, saj mi je teoretično delo bližje še iz študija filozofije, a že takrat sem čutila, da mi manjka nekaj konkretnega, mesenega. Oboje me izpopolnjuje in tudi v prihodnosti si želim delati v obeh vlogah, čeprav se nekaterim ta dvojnost zdi nenavadna in sem tudi že slišala komentarje, naj se odločim, kaj si želim. Meni pa se zdi preplet obojega le izboljšava za vse.