Morilci, nekonvencionalen projekt Tijane Zinajič, je navdih našel v televizijskem spektaklu. Za serijske morilce je namreč značilno, da jih spremljajo predvsem množični mediji, o njih pišejo knjige in poenostavljene analize, snemajo filme in prodajajo spominke - da so torej nekakšen instant produkt porabniške družbe. Eden ključnih namenov uprizoritve je torej razkritje vloge javnosti, ki si pod krinko zgražanja in obsojanja tovrstnega tipa ljudi pravzaprav želi soočenja s krvjo in z nasiljem. Projekt temelji na iskanju namenoma zatajevanih vezi med storilci, žrtvami in nevpletenimi opazovalci.

Razbijanje stereotipov
Celotna uprizoritev je zastavljena kot "morilski freak show", kot nekakšen "pokaži, kaj znaš" petih serijskih morilcev. Vsak predstavlja določen, zelo pogost psihofizični portret človeka, ki je zaznamovan z najbolj tabuiziranim prekrškom - umorom. (Proti)junaki se najprej razkrijejo kot tipični predstavniki svoje vrste, razumljivi našim poenostavljenim in z mediji določenimi pričakovanji, z razvojem zgodbe pa se njihova stereotipna podoba vedno bolj začne lomiti in spreminjati v nekaj povsem drugega. Pod trdimi lupinami se odkrijejo človečnost, toplina in njihov lasten pogled na dejanja, s katerimi so za vedno zaznamovali svoje življenje in življenja veliko drugih ljudi.

Besede so jim na jezik polagali - morilci
Glejevi odrski "morilci" so Sebastijan Starič, Kristijan Guček, Gregor Zorc, Branko Jordan, Matija Vastl in Janja Majzelj, kot avtorji izrečenega besedila pa so v gledališkem listu navedeni kar pravi morilci; ustvarjalci predstave so povzeli njihove zgodbe po javnosti dostopnih podatkih. Dramaturgija je delo Andreja Jakliča, scenografka in kostumografka je Jasna Vastl, glasbo pa sta napisala Tomaž Grom in Aleksander Kalan.