V MGL-ju so že ob začetku sezone napovedali, da so si v letu, ko mineva 100 let od začetka 1. svetovne vojne, zadali nalogo pogledati na 20. stoletje, pri čemer jih zanimajo predvsem fenomeni in ljudje, ki so ga zaznamovali Haškov roman, eden izmed stotih najpomembnejših knjig 20. stoletja, ki svojo satirično ost uperja predvsem proti vojni in ustroju vojaškega kolosa – sistemom ukazovanja, nesmiselnim postopkom in avtoritetam, ki smešnim nesmislom navkljub terjajo brezpogojno poslušnost –, se torej ponuja sam od sebe. S šaljivostjo, in četudi včasih malce pritlehnim humorjem, se roman loteva takšnih in drugačnih režimov, pri čemer Švejk – ta deklarirani bebec, ki pa to nikakor ni – razoroži vsakogar.

Večno aktualne teme
Režijo dramatizacije irskega dramatika Teevana, ki ostaja spoštljiva do izvirnika, prevzema pa kabaretno strukturo, je prevzel Jaka Ivanc. Predstava po njegovih besedah na oder prinaša radost življenja (pa tudi igralskega poklica), obenem pa se navezuje tudi na temo smrti, ki so jo ustvarjalci predstave navezali na slovensko izkušnjo 1. svetovne vojne, predvsem soške fronte, tako da so besedilu dodali pisma slovenskih vojakov. Ne glede na to, pa predstava ostaja komedija, pravzaprav, po besedah igralca Gašperja Tiča komedija, ki svojemu žanru vrača ugled in zahtevno občinstvo.

Švejk je eden izmed najbolj prepoznavnih čeških literarnih junakov, ki se je znašel na marsikaterem svetovnem odru in filmskem platnu, posledično pa je na voljo obilo dramatizacij, izmed katerih sta Barbara Hieng Samobor in direktorica koprskega gledališča Katja Pegan izbrali Teevnovo, ta pa je potem zaradi anglosaških značilnosti, ki so slovenskim odrom bolj kot ne tuje, v ustvarjalnem procesu doživela nekoliko posegov. Po besedah dramaturginje Ire Ratej se je ustvarjalcem predstave zdelo, da je "treba razumevanje Švejka vpeti v naš kulturno-zgodovinski milje«, kar so naredili tako, da so v zgodbo vnesli "esprit slovenskih ljudskih vojaških pesmi", že omenjena pisma, dodali pa so tudi nov lik Glorie Mundi. Režiser besedila ni skušal aktualizirati, saj Švejk potrebuje "svoje obdobje, v katerem mora živeti", poleg tega pa so, kot meni Ivanc, Švejkove teme še danes tako odmevne in glasne, da jih ni treba posebej izpostavljati, da bi jih videli in slišali.

Vojak Švejk in vojak Šparovec
Naslovno vlogo dobrega vojaka Švejka je prevzel Lotos Vincenc Šparovec, igralec, ki pa je poleg tega tudi častnik slovenske vojske, v katero je vstopil kot domoljub in je tam v službi naroda ter razume uniformo kot službo svojemu narodu, predvsem pa pacifistično. O Švejku pravi, "da je eklatanten primer protivojnega manifesta, z vso svojo pojavo in stališči. In jaz se mu lahko samo priklonim do tal, njemu kot liku in Hašku kot piscu tega romana". Sam pa je pot do svojega Švejka razumel kot dolgo anabazo, kar v vojaškem jeziku pomeni opis bojnega pohoda, tokrat pa je šlo predvsem za to, da Švejk kot lik na svoji poti ne doživi nobene spremembe, kar je za dramske junake netipično in tudi težavnejše za uprizarjanje. Šparovec se je med študijem ukvarjal predvsem s tem, da je sledil režiserju, da pa je prišel do Švejka, je "moral odpreti srce" in ga spustiti vase ter na ta način razumeti njegovo naivno dobroto.

Smeh in vse mizerije tega sveta
"Roman Dobri vojak Švejk je sicer nedokončan, a je Haškovo najbolj znano delo. Uvrščen je bil na seznam stotih knjig, ki so oblikovale 20. stoletje, in je preveden v 60 jezikov. Veliko junakov iz Švejka je vzetih neposredno iz pisateljevega življenja, njihov opis in duhoviti komentar pa sta plod enega najbolj živahnih, bistroumnih, igrivih, duhovitih in pronicljivih umov, kar jih pozna ta svet. Švejk je junak, s katerim se Čehi radi identificirajo in ki je v svet ponesel ne le češko kulturo, ampak tudi upanje in idejo, da mali človek, ta večni kanonfuter, lahko preživi vso mizerijo tega sveta z nekaj zdrave pameti, ščepcem neumnosti in obilo humorja," so med drugim zapisali v MGL-ju.

V predstavi igrajo še Gašper Tič, Uroš Smolej, Rok Matek, Judita Zidar, Tina Potočnik, Janez Starina, Jožef Ropoša, Gregor Gruden, Domen Valič, Tomo Tomšič k. g. in Jure Kopušar k. g.. Za scenografijo sta poskrbela Jaka Ivanc in Barbara Stupica, kostumograf je Leo Kulaš, koreograf Dejan Srhoj, glasbo je napisal Davor Hercog, za jezik pa je poskrbela lektorica Barbara Rogelj. Premiera predstave bo danes ob 20.00 na velikem odru MGL.

Lejla Švabič