Ali se nihče več ne spominja, kaj pomeni živeti v družbi, ki ne pozna milosti?
Ulrike Meinhof morda niti ne želi milosti, zelo verjetno od te družbe tudi ne pričakuje pravice. Vseeno bi ji morali zagotavljati zaščito in za javnost odprt sodni proces in prav tako bi morali zaradi hujskanja pred sodišče postaviti gospoda Springerja (založnika časopisa BILD, op. P. B.).
Ne razumem, kako je lahko sploh kateri koli politik še pripravljen takemu časopisu dati intervju. Tukaj ne gre več za kriptofašizem, to je pravi fašizem. Hujskanje, laži, sranje.
Zelo verjetno bo šel BILD kmalu tako daleč, da bo začel celo ubogega hudiča Göringa šteti med žrtve fašizma.
Če so se izkazale podobnosti z določenimi novinarskimi praksami BILD-a, potem te podobnosti niso niti namerne niti naključne, so pa neizogibne.
Začenjam z morda nekoliko "divjo" domnevo, pravzaprav z vprašanjem, ki pa mi ne gre iz glave. Ali bi Heinrich Böll sploh kdaj dobil Nobelovo nagrado za literaturo, če je ne bi dobil leta 1972? Zdi se, da jo je dobil v zadnjem trenutku. Oziroma da bi sicer moral čakati vsaj do osemdesetih. K temu se še vrnem.
Kot drugi preludij k bistvu sledi krajša izmenjava ostrih mnenj, prepisanih iz člankov v Böllu vedno naklonjenega časopisa Der Spiegel; izdaje iz leta 1972. Heinrich Böll: "To je hujskanje, laž, sranje!" Časopis BILD primerja Bölla z Josephom Goebbelsom in z agitatorjem in glavnim televizijskim komentatorjem v DDR-u Karl-Eduardom von Schnitzlerjem in zapiše: "Böllovi so nevarnejši kot tandem Baader-Meinhof." Heinrich Böll piše, da bo BILD, kmalu "šel tako daleč, da bo začel celo ubogega hudiča Göringa šteti med žrtve fašizma". Predsednik berlinske frakcije krščanskih demokratov CDU Heinrich Lummer v odprtem pismu trdi, da Böll pripada tistim, "ki v naši deželi negujejo in kultivirajo nasilje" in "izkazuje simpatijo do terorističnih skupin". Zaledje te eskapade medsebojnega blatenja je bil obračun Heinricha Bölla s senzacionalističnim časopisom BILD, nemškim sinonimom za rumeni tisk, ki je na začetku sedemdesetih čez vse mere prenapihnil razsežnosti terorizma skupine RAF in v želji po čim večji nakladi ni imel pomislekov niti ob preoblikovanju izjav prič in osumljencev na sodišču.
Po Thomasu Mannu prvi, ki je pisal v imenu nemškega naroda
Heinrich Böll se je v elito nemških pisateljev po drugi svetovni vojni prebil z vrsto romanov, ki so predvsem z osredotočenjem na malega nemškega vojaka, ki se nacizmu sicer ne upre, a je v svoji vpetosti v "pruski" etični dispozitiv pokornosti, poslušnosti in spodobnosti tudi žrtev tega režima in se v povojnem okolju novega reda in (zaradi zahteve etičnega imperativa in samoodgovornosti za svoja dejanja naporne) osebne svobode težko znajde. Prav tako v ta čas dezorientiranosti postavi tudi žensko, ki dokazuje svojo emancipacijo in je odločnejša od moškega. Ideološko je Bölla najbolj korektno opredeliti kot levičarskega katoličana, ki je pomoč sočloveku cenil bolj kot vse drugo.
(24. marec 2012)
Režija: Matjaž Pograjc
Igrajo: R. Šalehar, M. Recer, D. Černe, N. R. Bric, R. Prebil, J. Majzelj, I. Peternelj, P. Bezjak
Dramaturgija: Blažka Müller Pograjc
Scenografija: Tomaž Štrucl
Kostumografija: Mateja Bendetti
Je tudi voljno tvegal življenje, ko je, denimo, več let pomagal ruskemu prevajalcu iz nemškega jezika in pisatelju Levu Kopelevu ali ko je s prenarejenim potnim listom svoje žene iz Češkoslovaške čez Jugoslavijo "pretihotapil" mlado dekle. Kot je pribil najbolj spoštovani nemški literarni kritik, danes že devetdesetletni Marcel Reich-Ranitzki, je bil Heinrich Böll prvi nemški pisatelj po Thomasu Mannu, ki je "pisal v imenu nemškega naroda /.../ in postal njegov predstavnik". In prav zato, ker je pisal v imenu nemškega naroda, je moral kar najodločneje zavrniti poročanje BILD-a, ki je z razglašanjem vsakega ne nemudoma pojasnjenega zločina za delo RAF-a, Zahodno Nemčijo po letu 1970 vrgel v panični delirij.
Novi svet, kjer za milost ni prostora
Predvsem nekaj je prizadelo Bölla, ki kljub jasnemu nastopu za levo politično strujo in izstopu iz uradne Katoliške cerkve leta 1976 nikoli ni zavrgel svojega osnovnega etičnega dispozitiva. V njegovem jedru je stal katoliški pojem milosti. Ni podpiral terorizma, vendar je ravnanje BILD-a z vrhovnimi predstavniki RAF-a, od leta 1972 sicer zaprte, moral obsoditi. Tudi z izjavami kot: "Še celo tako gnusen satrap, kot je bil Baldur von Schirach (pomemben nacistični politik in vodja nacistične mladine, op. P. B.), ki je milijone Nemcev na različne načine poslal v smrt, še celo on je bil deležen milosti. Ulrike Meinhof pa mora računati s tem, da bo vržena v situacije brez vsakršne milosti." (Der Spiegel, 10. 1. 1972) Odziv na to je bil Böllov roman Izgubljena čast Katharine Blum ali Kako nastane in kam lahko vodi nasilje. V njem mlado dekle samih krepostnih lastnosti skoraj kot žrtev v klasični starogrški tragediji propade v rokah pohlepnega ČASOPISA, ki na svojih straneh iz nje naredi promiskuitetno nevesto "nevarnega" terorista, mimogrede pa z grobim klevetanjem in s prenarejanjem njenih izjav na sodišču ter izjav o Katharini nekaterih njej bližnjih oseb mimogrede uniči še življenja nekaj s Katharino povezanih oseb. Katharina sicer na koncu postane krvnica krvnika svojega ugleda, hijenskega novinarja Tötgesa, njena usoda pa ostane nedorečena.
Ni hotel biti moralist
Reich-Ranitzki o Böllu še pravi, da ni želel biti moralist. In prav na to točko je mogoče pripeti mnenje, da je Matjažu Pograjcu v njegovi gledališki adaptaciji Katharine Blum uspelo ujeti ne le bistvo romana v njegovi sporočilnosti, ampak duha civilizacijske situacije, v katero se zgodba vpenja. Roman namreč ne obsoja toliko le samega ravnanja medijev, ampak je kritika celotne nemške družbe. Ta je samozadovoljna zaradi gospodarskega čudeža in novega mednarodnega ugleda tudi zaradi odlično izpeljanega "performansa" obračuna z nacisti (performansa zato, ker je bilo predvsem od nastopa protiparlamentarne opozicije od sredine šestdesetih razkrinkanih vedno več indicev, ki so kazali na to, da je veliko voljnih sodelavcev nacizma ostalo na privilegiranih položajih in prav na te "se je spravil" tudi terorizem RAF-a) postala prav razigrana in težila je v smer neznosne plehkosti. Prav zato je Böllov slog v Katharini Blum, pa tudi že v članku, s katerim je leta 1972 obsodil BILD-ovo poročanje o RAF-ovcih in predvsem o Ulrike Meinhof, ironičen in prav nič moralističen.
Novinar "mora nositi 'šajnasti' jopič"
Tega duha tanke meje med ironijo in že skoraj deziluzioniranim cinizmom, nekako duha dekadence Rimljanov tik pred propadom imperija, je na oder uspelo zanesti tudi Pograjcu. Novinar BILD-a Tötges (Ivan Peternelj) preprosto "mora" biti kičasti, sluzavi in v "bling-bling" jopič oblečeni samopašnež, ki ga ob prvem srečanju nihče noče jemati resno, v resnici pa se prav za tem "lahkotnim" pristopanjem k dejstvom in resnici skriva ena od kleči propada družbe v zadnjih desetletjih in predvsem v času, ki naj bi ga zaznamoval padec vseh "klasičnih" ideologij. To novo stanje, v katerem realnost pravzaprav konstruirajo mediji, Pograjc ob sijajni opori scenografa Tomaža Štrucla odlično demonstrira, ko na zadnjo steno odra med predstavo projicira fotografije s Katharino povezanih likov.
Gre namreč za fotografije, kakršne najdemo v bulvarskem tisku; fotografije ljudi, zalotenih v nenavadnih položajih, denimo v položaju s pod nenavadnim kotom zvito glavo, pri nespretnem vstopanju v avtomobil ali preprosto s čudnim pogledom v očeh, tako da še tako častitljiv državljan, ko ČASOPIS začuti potrebo oblatiti ga, izpade debil z inteligenčnim kvocientom tam okoli 80 ali pa zakrknjen hudobec. Vtis prežetosti sodobne družbe z mediji nadalje utrjuje tudi sama struktura predstave, v kateri vsaki potezi Katharine in vsakemu njenemu zaslišanju sledijo "radijska poročila". ČASOPIS in pa njegovi kompanjoni v podobi sodnih zasliševalcev, predvsem odlično perfidnega Beizmenneja (Matej Recer), ki nima pomislekov ob prirejanju Katharininih izjav "po okusu in potrebi" ČASOPISA, skrajno stopnjo izprijenosti in svojo razčlovečnost pokažejo predvsem v trenutku, ko se izkažejo nesposobni vere v ljubezen.
Sijajna Romana Šalehar
Čista ljubezen je namreč tisto, zaradi česar je Katharina obsojena. Sredi te drame o terorizmu, plehkosti, sprijenosti in senzacionalizmu je namreč Katharina edina, ki je očitno sposobna ljubiti, dekle, ki ga vsi zaradi njegove zadržanosti in delavnosti opisujejo kot nuno, se le nekaj ur po njunem prvem srečanju preda nekemu moškemu … Ker ga preprosto ljubi. Ljudstvo tega ne more verjeti. Ne more verjeti, da Katharina ni vedela, da gre za terorista na begu. Katharina mora biti "komunistična svinja", "kremeljska teta" in "nevesta morilca" v eni osebi. Ne gre drugače. Kar tako ljubiti iz sebe je vendar nemogoče. In to, da Romani Šalehar kot Katharini uspe na odru prikazati to usodno kombinacijo spodobnosti, nedolžnosti in vendar tudi hkratne zapeljivosti in moči, je tudi glavni igralski adut predstave.
Vendar so odlični tudi vsi drugi igralci. In ob koncu predstave ostane občutek neke izjemne sklenjenosti celotnega odrskega dela. Zanimiva Štruclova rešitev scene, ob kateri se skoraj čudiš, kako je mogoče mali oder z nekaj pregradami tako organizirati, da brez slutnje prenatrpanosti na njem hkrati poteka dogajanje na dveh ali treh lokacijah; kar se dogaja Katharini, vpliva na življenje z njo povezanih oseb in o tem hkrati že premlevajo mediji – ta hkratnost oziroma vzporedna življenja medijsko zanimivega posameznika je res dobro podčrtana v sceni in pa tudi v zanimivem dejstvu, da vsak od igralcev (razen Romane Šalehar) na odru igra več vlog. To obenem tudi namiguje na fluidnost identitet sodobnega človeka, za katerega zaradi njegove samoinscenacije tako v realnem, hkrati pa po možnosti še v več paralelnih virtualnih svetovih ne moremo več z gotovostjo trditi, da vemo, kdo to v resnici je.
Vsakemu pravica do zagovora in popravka samega sebe
Kot poanta iz predstave (in romana ) izide prav opozorilo na to, da smo očitno z nastopom množične medijske družbe izgubili vsako vero v možnost nedolžnosti; tako nedolžnosti v pravnem pomenu kot tudi nedolžnosti kot nedolžnosti čiste duše človeka. Heinrich Böll je kljub več izkušnjam najhujšega zla v nedolžnost in krepost vendar verjel. Verjel je, da vsakemu pripada možnost, zagovarjati se in predstaviti trenutek nedolžnosti v sebi. Zato je tudi hotel in je tudi mogel nastopiti z zagovorom Ulrike Meinhof, z njeno obrambo pred kanibalko javnostjo in sprijenimi mediji. Ni mu šlo za zagovor terorizma. Šlo mu je le za zagovor možnosti, ki bi jo moral imeti vsak, izkazati se človeka. Ta možnost je Katharini odvzeta, a kljub izpadu besa in kljub premišljenemu uboju na odru ona vseeno ostane človek. In to je tudi bistveno.
In to je bistveno tudi za Heinricha Bölla. Vrhunec demonstracije vpliva njegove humanosti je bil prav začetek sedemdesetih. Takrat je bil tudi predsednik mednarodnega PEN-a in dobil je – kot je že bilo omenjeno – Nobelovo nagrado za književnost. Junija 1972 so po aretaciji Andreasa Baaderja preiskali podeželsko hišo Böllovih v pokrajini Eifel in dva gosta Heinricha Bölla sta se morala izkazati s svojima potnima listoma. Kar naenkrat so se mediji tudi spraševali, zakaj se Böll tako dobro prodaja v Sovjetski zvezi; prej so ga cenili kot podpornika oporečnikov, na primer Solženicina. Ali Böll po letu 1972 ne bi dobil Nobelove nagrade … Seveda ne vem. Zagotovo pa je bilo v Nobelovi akademiji veliko ljudi, ki so znali ceniti to, da je Böll vsakemu človeku želel dati še eno možnost in da je tudi v sicer krvavih akcijah Frakcije Rdeče armade (RAF) lahko videl tudi prizadevanje teh mladih aktivistov za iskanje pravičnosti in izvorne človečnosti.
Ali se nihče več ne spominja, kaj pomeni živeti v družbi, ki ne pozna milosti?
Ulrike Meinhof morda niti ne želi milosti, zelo verjetno od te družbe tudi ne pričakuje pravice. Vseeno bi ji morali zagotavljati zaščito in za javnost odprt sodni proces in prav tako bi morali zaradi hujskanja pred sodišče postaviti gospoda Springerja (založnika časopisa BILD, op. P. B.).
Ne razumem, kako je lahko sploh kateri koli politik še pripravljen takemu časopisu dati intervju. Tukaj ne gre več za kriptofašizem, to je pravi fašizem. Hujskanje, laži, sranje.
Zelo verjetno bo šel BILD kmalu tako daleč, da bo začel celo ubogega hudiča Göringa šteti med žrtve fašizma.
Če so se izkazale podobnosti z določenimi novinarskimi praksami BILD-a, potem te podobnosti niso niti namerne niti naključne, so pa neizogibne.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje