Poistovetenje z Bogom ali Božjim je pogosto pri ljudeh z duševnimi motnjami, kot je bil Nižinski. Le da je njegov ples dejansko veljal za Božjega. Vaclav Nižinski je ime v svetu baleta, ki je nekdaj veljalo za silno kontroverzno – vse od njegovega javnega homoseksualnega razmerja z Djagilovom, do koreografij in načina plesa, ki sta v začetku prejšnjega stoletja veljala za nezaslišano – danes pa ga štejemo za začetnika modernega plesa. Kot tak je v mnogočem zanimiv za javnost, sploh za to, ker je v 90. letih prejšnjega stoletja le izšla zbirka njegovih dnevniških zapisov, ki jih je začel pisati na dan svojega zadnjega odplesanega plesa 19. januarja 1919, in so tudi osnova monodrame sodobnega ameriškega dramatika Normana Allena.

Med odrom in sanatorijem
Nižinski je v interpretaciji Primoža Bezjaka zmeden, odmaknjen od sveta in obenem obseden s svojo nekdanjo veličino, kar omogoča tudi eliptično-krožna scena Barbare Kapelj Osredkar. Ta je lahko trenutku primerno dvorana Théâtre des Champs-Elysées, kjer je bila 29. maja 1913 slovita premiera Posvetitve pomladi, med katero je občinstvo prav spričo nezaslišane koreografije Nižinskega začelo protestno vzklikati, zapuščati dvorano in sprožilo vsesplošni kraval, ali pa leto prej premiera Favnovega popoldneva.

Lahko pa se scena prelevi v samoten, po vsej verjetnosti bel prostor psihiatrične bolnišnice, kar je nakazano z belkasto rumenim železjem, ki je lahko bolniška postelja ali pa kar rešetke med zunanjim in notranjim. Bezjak v tem prostoru gradi prepreke med Nižinskim in gledalci, ponekod se z njo tudi poveže, a le kot iskalec stika, kar le še ponazori razdor med velikim plesalcem in zunanjim svetom, lahko tudi njegovo publiko.

Iskanja bistva plesa in s tem samega sebe
Besedilo predstave je zasnovano kot prehajanje med samimi stanji Nižinskega kot shizofrenika in tako tudi razmišljenega s stvarnostjo nepovezanega človeka, poleg tega pa tudi kot prehajanje med pomembnimi ljudmi v njegovem življenju (knez Lvov njegov dobrotnik in po vsej verjetnosti prvi ljubimec, sestra Bronislava Nižinska, Djagilev ustanovitelj skupine Ballet russes in seveda njegova žena Romola Pulszky).

Brez teh oseb se pred gledalci ne bi zgradila celotna zgodba velikega plesalca, vendar pa se obenem zdi, da prav upodobitve njih del dogajanja odpeljejo stran od same osebnosti Nižinskega. Sicer podajajo tista stanja, ki so Nižinskega zaznamovala, celo iščejo odgovor na vprašanje o bistvu plesne umetnosti, ob tem pa glavni lik postavljajo v nikdar zaključeno samoiskanje, kar se v končni fazi prevesi v psihično neprištevnost. Vsaj v očeh družbe. Nižinski sam zase – kot verjetno marsikdo s psihičnimi težavami ali shizofrenijo – sebe ne razume kot norca.

Umik v sebe, umik pred gledalci
Umirjen tempo predstave, popestren s plesnimi vložki v koreografiji Mateje Rebolj in glasbenimi dodatki Bojane Šalič Podešva, ki pogosto niso glasba, temveč nenavadni zvoki, gradijo razburkano, a ne burno dognanje (ki je sicer dokaj pogosto ob tematiki norosti ali shizofrenije).

In prav ta umirjenost, poetičnost predstavi Nižinskega kot velikega umetnika, morda nerazumljenega, morda kot žrtev svojega časa, okoliščin ... Zadnji prizor se izteče v popolno zatemnitev, v popolno temo, v katero se sesede Nižinski, kar seveda lahko razumemo kot dokončno omračitev njegovega uma, ali pa zatemnjen oder, ki je za vedno zagrnil zavese za tega plesalca.