Je bila Kiki de Montparnasse, najbolj znana pariška muza, le instrument za ustvarjanje? Je bila osvobojena spon golega telesa? Kdo je pravzaprav bila?

Kiki de Montparnasse je bila rojena kot Alice Prin, nezakonska hči, ki jo je mati pustila s šestimi polbrati in sestrami pri babici v Burgundiji, potem pa jo je, ko je bila (po materinem mnenju) zrela za delo, pri dvanajstih poklicala v Pariz, jo za eno leto poslala v šolo (toliko, da je znala brati in pisati), nato pa služiti – vse od tiskarne do cvetličarne, kjer jo je opazil neki kipar. Postranski zaslužek je bil dobrodošel, delo pa, čeprav je (sprva) v atelje vstopala sramežljivo, zanimivo. Mati se ji je zaradi nečastnega poziranja slikarjem odrekla, jo oklofutala, ozmerjala s kur** in jo vrgla na cesto, kjer je bila na milost in nemilost prepuščena revščini. Tam jo je našel ekspresionistični slikar Chaïm Soutine, jo krstil za Kiki in deloma zakrivil, da se je vse pogosteje pojavljala v barih na Montparnassu in se preživljala s poziranjem (kar je pogosto pomenilo, da je za plačilo dobila hrano in pijačo). Njen obraz so v naslednjih letih narisali številni slikarji (Foujita, Man Ray, Pascin, Kisling ...)

Kiki skozi oči Kiki
Pred kratkim je bila v galeriji Škucu na ogled predstava Kiki, z Janjo Majzelj v naslovni vlogi in v režiji Nataše Berce (dramaturgija Sandi Jesenik). Predstava sledi fragmentom Kikijine avtobiografije, ki jo je izdala pri 28, in razmišljanju Johna Stuarta Milla v delih O svobodi in Podrejenost žena, kjer avtor o ženski in njenem položaju razmišlja za svoj čas (sredina 19. stoletja) zelo napredno; meni, da morajo imeti ženske enakovreden položaj v družbi, hkrati pa obsoja patriarhalni sistem. Posamezni drobci, ki so jih ustvarjalci predstave izbrali iz avtobiografije, Kiki oživijo pred nami kot osebo iz mesa in krvi, ne pa zgolj z umetniško famo navdihnjeno muzo. Kikijina iskanja hrane, pijače, navsezadnje tudi moškega, s katerim bi izgubila nedolžnost, so skoraj otroška, potem pa spet žensko zavedna, sploh ko gre za njeno telo.

Visoko cenjeni vrednoti: svoboda in življenjska radost
Svobodomiselnost boemsko-dandističnega sveta z začetka 20 stoletja, ki ni bila značilna le za tedanji Pariz, se v predstavi seveda osredotoči na Kiki; njeno seksualno osvobojenost, neodvisnost in goloto pa skozi naivnost prikazuje kot polje svobode. Kiki Janje Majzelj svoje telo dojema kot svojo last (kar naj bi telo tudi bilo), prepričana je, da lahko z njim dela, kar želi, dokler s tem ne krši svobode drugih. Kiki de Montparnasse je bila ena tistih žensk, ki so precej osvobodile dojemanje lastnega/ženskega telesa; sploh zato, ker je bilo to 'postvikotrijansko' obdobje, ko se železne spone večplastnega spodnjega perila in steznikov še niso popolnoma zrahljale.

Kiki, ki pogosto ni nosila spodnjih hlačk, je goloto verjetno enačila s samosvojostjo, kar pa bolj velja za goloto v 'resničnem' življenju, medtem ko je golota, ki so jo slikarji ali fotografi vtisnili v večni trenutek, golota, ki je "oblečena v goloto". Torej golota, ki vedno znova namiguje na obleke ali zakrivanje. V Kikijnem primeru na kultni fotografiji Man Raya (njenega dolgoletnega ljubimca) Le Violon D'Ingres njen goli hrbet namiguje celo na violino/violončelo, pri čemer ni brez teže Rayeva opazka, da je bila Kiki predvsem inštrument za ustvarjanje. Kikijina golota je bila njena obleka, njena obleka pa je bila le inštrument za ustvarjanje drugih. Na ta vprašanja se sicer omenjena predstava ne osredotoča eksplicitno. Kiki je namreč prikazana kot samosvoja, ustvarjalna ženska, ki ni le v trenutku razprodala svoje prve razstave, ampak je napisala tudi biografijo, pri tem pa navdihovala množice. Svoje telo pa je sprejemala zelo sproščeno, svobodno in radoživo – kar jo je privedlo predvsem do poziranja slikarjem. Tradicionalno gledišče akt opredeli kot moški pogled na (žensko) telo; predstava pa nasprotno skuša prikazati ženski pogled na (svoje) telo. Čeprav je vprašanje, v kolikšni meri ženske sploh lahko zaobidemo moški pogled na žensko telo.

Čebula, kruh in steklenica vina
Kiki de Montparnasse je živela v Parizu, ko je bilo boemstvo zapovedan življenjski slog, dandizem pa vsaj slog oblačenja. Fama, ki se je stkala okoli Pariza z začetka prejšnjega stoletja, je precej upravičena – umetniki, iz katerih so ideje in dela kar bruhala, sproščeno ozračje, ki je napovedalo marsikateri premik, vse polno zabav in revščina, za katero se zdi, da nikogar ni motila, ker so pač vsi živeli umetnost zaradi umetnosti. In so to tudi dejansko verjeli, ker v resnici niso potrebovali drugega kot – kot pravi Kiki – "čebulo, malo kruha in steklenico vina". To pa si je Kiki, muza z Montparnassa, vedno znala priskrbeti.