In prav iz te pesnitve motivno izhaja drama hrvaškega dramatika Ivorja Martinića Ko je otrok bil otrok.

Najprej je treba razčistiti to, da v prvi vrsti iz Handkejeve Pesmi o otroštvu izhaja predvsem besedilo, torej Martinićeva drama, medtem ko predstava, pod katero se kot režiserka podpisuje Yulia Roschina, iz same pesnitve ali celo Wendersovega filma ne izhaja neposredno, ker ji tudi ni treba. Že samo besedilo, skladno s svojim izvorom, ponuja dovolj poetičnosti in sanjskosti, večplastne resničnosti (pri čemer gre predvsem za nizanje gledaliških večplastnosti), ter se motivno naslanja na film, kar je popolnoma jasno. Imamo dva angela: Marion (Iva Krajnc) in Damiela (Jožef Ropoša), pa Vnukinjo (Doroteja Nadrah), umrlega, tudi angela Kasiela (Boris Ostan), ob tem pa tudi Starejšo igralko (Mirjam Korbar Žlajpah) in Starejšega igralca (Janez Starina).

Na film nas že takoj opozorijo ogromna krila Ive Krajnc oziroma Marion, potem pa tudi motivno-citatni drobci, razkropljeni skozi celotno besedilo, čeprav nas Martinić – vsaj zdi se tako – postavi v nekakšen in medias res predstave Nebo nad Evropo. Tu pa se potem stvari "zapletejo", saj igralci prehajajo od tega, da so igralci v predstavi, do tega, da so igralci v igrani zasebnosti, do tega da so angeli ali pa navadni ljudje, pri čemer nas misli zapeljejo do Wendersovega filma.

Prav ta razplastenost, večnivojskost, ki se kaže tudi kot večplastna odrska realnost in igra v igri, je na prvi pogled izredno zanimiva, in kot se zdi, ponuja mnogo raznovrstnih izhodišč, ki pa se v predstavi sami porazgubijo. Na golem privzdignjenem odru, kjer v ozadju vidimo tudi zaodrje – torej smo res v gledališču, morda na vaji sami (?) – igralci sedijo, postrojeni v vrsto, na najbolj vsakdanjih stolih in skoraj čakajo na svojo repliko ter iz replike v repliko prehajajo iz ene realnosti v drugo. Ti prehodi so, razen pri Ivi Krajnc, precej nejasni in kar nekaj časa traja, da se lahko v predstavo sploh potopimo. Otroštvo, odraslost, sodobnost in vprašanja mladih so središče predstave, pri čemer je, z odmevajočim monologom Vnukinje, ki se sprašuje, kaj naj na tem izpraznjenem, svobode polnem svetu sploh počne, najbolj izpostavljeno prav vprašanje sodobne mladine in neobetavne prihodnosti.

Problem predstave je, čeprav je gledljiva, celo ljubka in na trenutke dosega poetičnost izvornih motivnih drobcev, da ostaja brez jasnega sidrišča in neizrabljenih možnosti. Nekaj lepih prizorov in vrhunec v recitaciji Handkejeve pesnitve še ne naredijo celotne predstave.