Besedilo za muzikal Lizistrata je po motivih Aristofanove istoimenske komedije napisal Andrej Rozman – Roza, ki je Atene in Šparto nadomestil z izmišljenima deželama Krasonijo in Lepenijo, njuni politiki so enako kot antični veljaki v dolgotrajni vojni, ženske, ki se vojni in posledični odsotnosti svojih mož uprejo s seksualno stavko, pa v aktualni različici ne zasedejo parlamenta, temveč televizijski studio.
Z Matejo Koležnik, gledališko režiserko, v 80. letih pa tudi zapriseženo kantavtorico, ki se je tokrat prvič spopadla z muzikalom, sva se pogovarjali nekaj dni pred premiero, ki bo 27. februarja v Mestnem gledališču ljubljanskem. Med drugim o ženskah, stavkah in protestih, postavljanju zahtev in iskanju sredstev političnega upora, o oblasti in o tem, kaj menjava oblasti sploh prinese ... o aktualnih temah torej, ki jih muzikal Lizistrata prevprašuje v slogu retro pop glasbe, dizajna s konca šestdesetih let prejšnjega stoletja ter z lahkotnim iskrivim vzdušjem, ne da bi pri tem izgubil subverzivne osti, ki jih ponuja zgodba.
Kako je prišlo do režije muzikala po Lizistrati Andreja Rozmana - Roze?
Predlog, da bi delala Lizistrato kot muzikal, je dala Barbara Hieng Samobor (direktorica in umetniški vodja MGL, op. a.), tudi to, da naj bo glasbeni žanr pop. Takoj sem pomislila, da bi k ustvarjanju glasbe povabila Gordana Muratovića oz. Coca Mosquita iz skupine Jinx, za tekst pa smo angažirali Andreja Rozmana – Rozo. Zelo rada imam njegov način pisanja in njegov humor, prav tako pa sem vedela, da bo znal napisati besedila na glasbo, na Cocovo muziko. Matijo Ferlina, odličnega mladega plesalca, režiserja in koreografa, sem prosila, če bi se lotil koreografij. Brez Alana Hranitelja pa tako ne znam in ne morem.

Aristofanove ženske se borijo za mir, da bi moške spet imele doma ob sebi, in ko je konec vojne, se vrnejo h gospodinjskemu delu. Za kaj se borijo ženske v vaši Lizistrati?
Aristofanov motiv smo zadržali; ženske imajo dovolj vojne in tega, da so vedno same doma, njihovo orožje, s katerim bodo zadržale svoje može, pa je odtegnitev seksualnih uslug. Ko se za seksualni "štrajk" dogovorijo ženske obeh držav in se jim pridružijo tudi vse profesionalke, ki ponujajo spolne usluge, vojska razpade. V tem času pa ženske v naši uprizoritvi v obeh državah oblikujejo svojo politično stranko, ko so dosegle svoje pri moških, je jasno, da bodo zmagale tudi na volitvah.

Roza si je zamislil, da ženske namesto parlamenta zavzamejo televizijo, kar se mi zdi zelo točna posodobitev. Če hočeš danes kar koli narediti, moraš imeti pod kontrolo medije. Jasno je bilo, da morajo ženske zmagati, soočili pa smo se z vprašanjem, kaj se zgodi po zmagi in premirju. Izkaže se, da Lizistrati, ko postane vodja stranke in verjetna nova šefica vlade, Blatna njiva, zaradi katere je trajala 20-letna vojna, postane prav tako pomembna, kot je bila prej njenemu možu – premierju. Ko pridejo na oblast, ženske niso prav nič drugačne kot moški. To lahko vidimo tudi v realnosti, če pogledamo našo trenutno premierko ali Angelo Merkel ali se spomnimo Margaret Thatcher. Ko si na oblasti, je vseeno, ali si ženska ali moški. Pozabiš na prvotne cilje in uporabljaš vse mogoče, cenene in grozne trike le zato, da bi se obdržal na oblasti.
Danes, ko so ženske zaposlene prav tako kot moški in dejavne tudi v javni sferi, morda težko razumemo izhodiščni problem Aristofanove igre – da ženske tako zelo pogrešajo moške, da jih s seksualno stavko prisilijo, da se vrnejo domov.
Zdi se mi, da ni nič drugače. Gre predvsem za odsotnost partnerja. Če ga že imaš, je že v redu, da je vsake toliko doma.

Če je bil v Aristofanovi Lizistrati v središču moško-ženski problem, se zdi, da vaša Lizistrata v ospredje prinaša druga vprašanja in teme? Oblast, moč, mediji …
Naša uprizoritev je slika tega, kar živimo danes. V fabulativnem smislu je tako generalno sporočilo naše uprizoritve, kot že omenjeno, da ni razlike med moškimi in ženskami v trenutku, ko pridejo na oblast. In novoustanovljene ženske stranke so dobile glasove volivcev zato, ker predstavljajo nekaj novega. Zelo verjetno se bo izkazalo, da so bile nosilke drugačnih idej samo v predvolilnem boju. Kot Lizistrato poduči njen mož: "Vse lepo zveneče ideale je po volitvah treba zaklenit u predale. Politika je svet ukan. Treba je znat menjat stran in program."
Vaše uprizoritve običajno zaznamuje bolj kritično-analitičen pristop v slikanju naše družbe. Kako ste se spopadli s pop muzikalom?
Hvala za kompliment. Sama imam občutek, da v slovenskem prostoru veljam bolj za konservativno režiserko, ki v svojih uprizoritvah nikoli ni zadosti radikalno kritična. Je pa to zame res drugačen projekt. Ne samo zato, ker prvič delam muzikal, pač pa tudi zato, ker sta se v vlogi debitantov po moji krivdi znašla tudi Coco in Matija. In zato je bila moja trema in odgovornost še večja kot po navadi. Seveda smo se trudili, da se uprizoritev v vizualnem delu, se pravi v scenografiji in kostumografiji, v tipu koreografije, čim bolj približa žanru glasbe, ki jo je napisal Coco – sama bi ga imenovala retro pop. Tako vizualno predstava deluje kot redizajn konca šestdestih let prejšnjega stoletja. Prav tako pa smo poskušali zadržati vse subverzivne osti, ki nam jih je ponudil Roza v svojem tekstu. Konec koncev igra le govori o vojni in razlogih zanjo.
Kljub žanru vulgaren in prostaški humor Aristofanove Lizistrate danes ne učinkuje več. Kot piše Jera Ivanc v gledališkem listu, je danes cenjen humor, ki se poslužuje duha (duh-ovit), ne mesa, pri čemer je Roza odličen. Na uprizoritveni ravni pa je nekaj namigovanja na seks dobrodošlega, ne da bi dogajanje postalo vulgarno?
Seveda, brez tega ne moremo zagrabiti tematike. Ženske morajo v skladu z zgodbo izpostaviti svojo ženskost, seksapilnost. Lizistrata ženskam naroči, naj se "gredo zrihtat domov za erotično zapeljevalen show", pa se potem izkaže, da ima Kalonika ključ od skladišča televizijskih kostumov in tam najdejo vse, kar potrebujejo. In njihov televizijski šov ni vulgaren, ampak upam, da je duhovit in malo bizaren.
Kako razumete odtegnitev spolnosti kot način ženskega boja? Očitno to ni tako zelo nenavaden ali redek pojav, saj v zadnjih letih po svetu najdemo številne primere seksualnih stavk.
Žal se mi zdi, da v času in prostoru, kjer živim, ne znamo več najti niti skupnega cilja, zaradi katerega bi se združili, kaj šele da bi ga bili sposobni braniti. Sploh ne najdemo več skupnega imenovalca, na podlagi katerega bi se odločili za kakršen koli "štrajk". Zato tudi nimamo sredstva, s katerim bi ta svoj "da" ali "ne" znali braniti do zmage. Zdi se mi, da seksualne stavke pri nas ženske izvajajo individualno ali v zaprtih kolektivih, po večini gre za kaznovanje ali za doseganje zasebnega cilja, ne pa javnega.
Tudi med vašimi ženskami so različna razumevanja glede seksualne stavke. Skupen cilj sicer uspejo najti, a so znotraj skupine razlike pri pogledih na stavko, pri vztrajnosti, motivaciji in razlogih. So ženske sploh prišle do konsenza ali je razlog za uspeh stavke pri sledenju najbolj "močni", voditeljici Lizistrati?
Kakršno koli organiziranje posameznikov v skupino zahteva v prvi vrsti skupni interes, razlog, zaradi katerega je skupina sploh potrebna, potem pa je treba določiti pravila, da skupnost lahko funkcionira. In spoštovanje skupnih pravil nujno pomeni tudi odpoved določenim osebnim željam, potrebam ... Skratka, treba je imeti cilj in tudi sredstvo za dosego tega cilja, pri tem pa vztrajati in ostajati organiziran. Seveda smo ljudje različni in nam lahko zdrsne na različnih mestih, zaradi različnih razlogov se nam ne zdi več smiselno vztrajati. In obeti izpolnitve zadanega so najboljše zagotovilo za dolgotrajen konsenz. Če pa se ti obeti manjšajo, močan in karizmatičen vodja prav pride. V Lizistrati je ženskam uspelo; ne glede na težave in trzavice, so vse ženske vztrajale skupaj, dokler niso moški rekli, da je vojne konec. Zavzele so televizijo in ostale enotne, organizirane, imele so vodjo, artikulirale so politično stranko. V nasprotju z našimi protesti ne tako daleč nazaj, ki so bili uspešni v postavljanju zahtev in v animiranju množice, ne pa v artikulaciji politične stranke, ki bi jo lahko volili, da bi staro politiko vrgla iz foteljev, so ženske v Lizistrati prišle ta korak dlje.

Oblast so zasedle ženske, a jo vodijo na isti način. Takšen izhod je precej pesimističen.

Žal se mi zdi, da je realen. Mislim, da vse ostaja enako, ker to ni le vprašanje politične stranke, temveč stanja duha v družbi in najbrž tudi centrov moči ter kapitala. Dokler ne bomo našli nove oblike družbenosti, ki bo pravičnejša v tem, da celotnega bogastva ne drži v roki le peščica bogatih, vsi drugi pa na demokratičnih volitvah volimo njihove manekene, je popolnoma nepomembno, katera lutka je na oblasti.
Ne verjamem, da bi bilo mogoče v tem trenutku kaj spremeniti v stanju duha. Dvajset let smo se zelo trudili postati patološki narcisi, ki se ukvarjajo samo sami s sabo, s svojimi interesi, željami in svojo srečo. Tudi zato smo izjemno nevešči artikuliranja skupnega interesa, kar se je tudi izkazalo; vsemu, kar zdaj dihamo in živimo, bi morali znat reči "ne", a za zdaj ni ničesar, kar bi si zaslužilo naš nedeljeni in enoglasni "da".
Po drugi strani je nekoliko nenavadno njihovo naivno pričakovanje, da one ne bodo v sporu tako kot moški.
Prepričana sem, da se vsako gibanje začne iz plemenitih namenov ali z nekim širšim uvidom, pozneje pa se ta splošči na zasebni interes, kdo bo kaj spravil v žep ali kdo bo kaj priskrbel svojim bližnjim. Tako na eni strani malo popustiš pri svojih načelih, zato da sploh lahko dosežeš kakšen politični konsenz, ki je nujen, da sploh lahko spelješ kakega izmed svojih prvotnih ciljev, na drugi strani pa zato, ker je fino, da imaš sam in vsa tvoja "žlahta" in soseska kaj od tega, da si pri koritu. Tako se stvari zamažejo.
V času Aristofana, ko ženske niso bile vključene v javno sfero, takšen upor žensk pomeni nekaj drugega kot danes. Kako lahko danes, po vseh dosežkih in zablodah feminističnega projekta, razumemo takšno zgodbo, kaj nam lahko prinese?
Takšen upor žensk danes sploh ni mogoč, saj ženske kot politična sila ne obstajajo. V tistem trenutku, ko se je energija ženskega gibanja legitimno prevedla v ženske kvote in smo v ta diskurz privolile tudi same ženske, smo prenehale biti relevanten politični subjekt. Ne verjamem, da se v ženskem gibanju skriva še kak resen družbeni potencial. Tako smo okupirane z bioterorjem, ki smo mu priča vsak dan, tako smo zaposlene s svojo lepoto, mladostnostjo in nujnim ekvilibrijem med uspešno poslovno žensko in materjo, da nam za kaj takega manjka časa in uvida. Zato bi rekla, da je bil politični potencial žensk v 60. večji kot danes in da Lizistrata v tem trenutku ni mogoča.
Znani ste po natančnem delu z igralci. Kako ste se s tem spopadli tokrat, ko delate s tako veliko ekipo igralcev in glasbenikov?
Vesela sem, da imam tako zagnano in delovno igralsko ekipo. V kratkem času in pri polni zaposlenosti so se naučili tako plesati kot peti in nič od tega ni enostavno. Postavila sem nam zelo visoko merilo, ki ga moramo doseči v vseh segmentih izvedbe, petju, plesu, kostumografiji, scenografiji … mehanizem je zapleten in bolj kot je zapleten, bolj mora biti videti enostaven in lahkoten. Pred premiero je zato veliko skrbi: se bodo vse kulise odpirale v ritmu, bodo lučke pravočasno prižgane, se bodo igralke razporedile v pravo formacijo, bodo delali vsi mikrofoni in predvsem, ali bodo igralci med izpolnjevanjem vseh teh zahtev našli še čas za svoj užitek.

Scenografija, kot je za vaše uprizoritve značilno, zavzema velik del odra, poleg tega je premična in zahteva natančno usklajevanje s premiki igralcev. Je vključenost televizijskega medija že v samo zgodbo v korist vašemu režijskemu pristopu, saj pravite, da režirate bolj filmsko – z določanjem planov, kadrov, kadriranja, usmerjanjem gledalčeve pozornosti znotraj totala?
Pop muzikal se mi zdi žanr, kjer mora vse plesati, vse teči lahkotno, da je videti kot dolg sanremski festival. Zato je tudi orkester ves čas viden, celoten prostor je osvetljen, s kulisami pa kadriramo prizorišče in dogajanje, tako da se oder spremeni v televizijski studio, naslednji trenutek v vojno sobo, nato pa prostor z lučkami v kulisah odpremo v tipično televizijsko, glasbeno-festivalsko scenografijo. Čeprav imam te faze vrtenja scenografije tudi sama že dovolj, se mi je tokrat zdela nujna, da ustvarimo občutek lahkotnosti in pretočnosti. V uprizoritvi moramo izvesti kar 42 scenskih sprememb. Upam, da bomo uspeli uro in pol zdržati v polnem tempu in v lahkotnem iskrivem vzdušju, ki ga žanr in naša predstava zahteva.