Nataša Sultanova in Ravil Sultanov, iniciatorja Zavoda Bufeto, ki že več let pri nas neguje cirkuško umetnost, sta profesionalno navezo s Slovenskim mladinskim gledališčem vzpostavila že kmalu po prihodu v Slovenijo. In jo obdržala do danes. Med nedavna sodelovanja lahko poleg tokratne premiere prištejemo projekt Ultimativna tragedija (Shakespeare), ki je zasnovan kot razvijajoči se laboratorij, kjer se ohranjajo temeljne dramske strukture kultnega dramatika, a glede na dani čas in okolje variirajo v interpretacijah in širši umestitvi. Skozi cirkuško-klovnovske discipline predstave vsakič znova potrjujejo, da je vzporednic med bebčkasto komiko in zaresno tragedijo ogromno ter da je njuna izmenjava fleksibilna, tudi skrajno hipna, pri tem pa še zabavna, a nemalokrat tudi sporočilno zajedljiva.

Če je torej 'klovnovska' polovica označbe Lune na cesti zasluga prekaljene cirkuške dvojice in njunih akrobatskih vrlin, pa sočasna 'poetičnost' pritiče subtilnim režijskim posegom Ivana Peternelja. Peternelj je kot režiser že nemalokrat izkazal dragocen čut za uravnovešeno nagovarjanje mlajšega občinstva (nazadnje kot režiser predstave Ribič in njegova duša), ki ga - tako se zdi - razume kot izjemno senzitivno; nadobudneže obravnava kot zelo dojemljive sprejemnike, ki ne potrebujejo odvečnih opisnih/verbalnih spremljav, pač pa čim bolj odprte scenografske kode. Ta nevsiljivost razpira otroško domišljijo, uri drugačne vrste koncentracijo, jim osamosvaja mišljenje, hkrati pa se tej igri večpomenskosti v 'zrelejši' obliki ne ogne niti odrasla populacija.

Sorodno se tokrat njegova režijska misel spoprime tudi s cirkuškim miljejem. Izkušena akrobatska disciplinarnost obeh izvajalcev ostaja sicer 'nedotaknjena' in neprebojna v svoji estetiki, tako rekoč avtonomna, kar pa jo mehča in priliva dodatno (vizualno in dogodkovno) vrednost, je umeščanje serije posameznih cirkuških točk v zaključeno dramaturško celoto. To Peternelj zasnuje s pomočjo ikonografije narave - polne lune -, ki kot sinonim za nadnaravno moč zmore skozi nevidne silnice seči vse do človekove psihe. Podoba lune in noči predrami spomine in razvojne asociativne momente tudi pri najmlajših (likovna podoba, kostumi in rekviziti Barbara Stupica), zato si uprizoritev uvodno drzne upočasniti tempo, predati besedo vizualni, četudi minimalistični podobi (scenograf Sandi Mikluž) in v središče postaviti polzečo atmosfero (glasba Nino Rota).
A potreba pa strukturnih kontrapunktih vendarle ne izpade. Poetična uvertura se kmalu preobrne v dinamičen zabavljaški tempo, kjer se - on štorast v zapeljevanju, ona muhasta v sprejemanju - pod vplivom polne lune lovita, drezata, izmikata in spogledujeta skozi nizanje posameznih cirkuških točk (od žongliranja in čarovniških trikov do skupnih akrobacij in prebrisanih drobnih zvijač). Pri tem ves čas posegata po začetnih simbolnih in motivnih rekvizitih, ki izrisujejo doslednost dogajalnega loka, s tem pa tudi njima krepijo karakterne linije, te pa so več kot dobrodošle za učinkovit razplet dogajanja (ki vodi kam le drugam kot - v ljubezen). Uprizoritev, polna zmešnjav in vragolij, blagodejno vstopa v dialog s svojimi romantičnimi "nasprotji" in nenasilno spaja dimenzije iracionalnih/nadnaravnih silnic z nadvse prizemljenimi ne le čustvenimi tegobami, ampak tudi umetniškimi disciplinami, kjer je visoka koncentracija ključna komponenta.

Zala Dobovšek